Volitve so stvar racionalnih

Dodaj komentar 13.11.2011 Gregor Kardinar

Številni slovenski dnevniki so v soboto pisali o raziskavi družbe Valicon, v kateri so merili politične migracije volivcev. Ali so merili lojalnost volivcev? Ne, v tem primeru nikakor ne gre za lojalnost. Volivci namreč ne morejo biti lojalni ali nelojalni. Nelojalni so le člani strank, ko prestopajo od ene stranke k drugi, ko želijo svoje osebne interese, ki jih krstijo s prerivanjem v parlament, postaviti pred interese stranke, ki jo zapuščajo (izdajajo). Takšen primer je recimo Melita Župevc, ki je Boruta Pahorja prevarala z Zoranom Jankovićem. Srčno upam, da jo bodo volivci za to dezerterstvo kar se da strogo kaznovali.

Torej Valicon ni meril stopnje lojalnosti volivcev, ker je ta pojem nesmiseln, ampak je meril stabilnost njihovega volilnega odločanja. Seveda smo pri opredelitvi merjenega pojava lahko se natančnejši: šlo je za merjenje, kako se selijo glasovi od ene stranke k drugi stranki. Seveda bralcem dolgujem razlago, zakaj se mi zdi, da je natančnost pri teh opredelitvah izjemno pomembna.

Za razliko od nekaterih institucionalnih ekonomistov, ki odhod na volitve razumejo le skozi idiotsko prizmo cost-benefit analize, menim, da je odhod na volitve dejanje racionalnega subjekta. Velikokrat sem se zapletel v pogovor z zvestimi volivci nekaterih strank, ki so postali malo manj zvesti po tem, ko se je izkazalo, da gobezdanje strankarskih trobil ni pripeljalo tja, kamor so polagali svoje upe. To ni nič nenvadnega. Tisto, kar v takšnih primerih izzove mojo pozornost, je sklep, ki ponavadi iz tega razočaranja sledi: “Nikoli več jih ne bom volil, razočarali so me, sploh ne bom več odšel na volitve!” Bravo, mona, si mislim, pa to tudi naglas povem.

Politične migracije. Vir: Valicon

Naj obrazložim. Razočaranje številnih, ki tako odreagirajo, je povezano z njihovim idealističnim pogledom na politiko. Politična opcija, ki so jim zaupali svoj glas, se je hudo izneverila glede na ideal, ob katerem so merili porazno dejanskost. Ker se dejanskost in ideal nista pobotala, je, logično, sledilo razočaranje.  Z razočaranjem seveda ni nič narobe! Pomembno je, kaj človek s svojim razočaranjem naredi! Razočaranje mojih anekdotičnih sogovornikov žal ni bilo produktivno. Namesto da bi jih ta izkušnja streznila, tako da bi dnevne politike ne več primerjali z ideali, so raje ta ideal tako ponotranjili, da so se odločili, da sploh ne gredo več na volitve. Rezervirali so si intimni vrtiček v svoji domišliji, kjer so politiki enaki njihovim idealom. In dokler realnost temu prikupnemu vrtičku ne bo ustrezala, tudi ne bodo več šli na volitve. Kakšna žalostna regresija.

Dober sklep, ki sledi iz takšnega razočaranja, je povsem nasproten. Razočaranje nas mora vedno strezniti in zamajati sam okvir naše racionalnosti. Ugotoviti moramo, da so ideali otročja stvar – vsaj kar se tiče politike. Edina racionalna odločitev, ki sledi iz takšne izkušnje je naslednja: “Volil bom najboljše izmed najslabšega. Vem, da so moji ideali neumnost, ki sem jo podedoval še iz svojega otroštva. Zdaj bom racionalen in racionalnost je na strani realnih.” Tako razmišlja racionalni volivec, ki mu ni vseeno, kdo mu vlada.

Dobro. Naj naredim sedaj iz tega paberkovanja še nek politično aktualen sklep – naj dam torej tej formi nekaj mesa. Valicon je pokazal, kako strumno so se odselili glasovi od ostalih strank k Jankoviću in Virantu. In vem, da v Sloveniji živi veliko levih duš, ki jim spogledovanje s socialistničnimi ideajmi ni tuje. Vem tudi, da bodo glasovi teh duš ostali doma v domišliji idealov, ker so jih SD, Zares in LDS razočarali. Zato jih pozivam – in sam sem, da se razumemo, kar se da daleč proč od simpatiziranja s politiko teh strank – če vam je za socialistične ideje kaj mar, potem pojdite na volitve in izberite najboljše med najslabšim.

Gregor Kardinar

  • Twitter
  • Facebook
  • Share/Bookmark

Kategorija: Razmišljanja, Slovenija, miks, politika Tagi: , , , ,

Utaja davkov je napad na državo

16 komentarjev 5.11.2011 Gregor Kardinar

Sinoči sta se na Odmevih srečala dva stara prijetelja. Rosvita Pesek in Janez Janša. Nikoli ne bom pozabil njenega razočaranega obraza na volilni dan iz leta 2008, ko se ji je skorajda zarekel zmagovalec volitev na volilni oddaji RTV Slovenije. Sinoči je bilo vse drugače, njen obraz je bil rožnat kot že davno ne in prav tako so bila rožnata vprašanja, ki jih je postavila Janši.

Janez Janša in Rosvita Pesek na Odmevih

Bolj dobronamernih in prijaznih vprašanj mu res ne bi mogla nameniti. Prvo vprašanje je bilo: ali je pripravljen biti v vladi, ki je ne vodi on sam. Na prvi pogled direktno in precej spolzko vprašanje za človeka, ki ne zamudi priložnosti, da bi se hvalil s svojo konstruktivnostjo. Vendar vprašanje je dajalo le videz spolzkega terena, saj ga je Janša znal speljati na svoj mlin, ko je ponovno ponovil znano mantro, kako je odprtih rok vabil stranke v koalicijo leta 2004. Kakšno vezo ima to z njegovo pripravljenostjo, da bi bil samo “the second in command”, ne vem, vem pa, da je storil dober retorični manever. Vsa sledeča vprašanja pa so bila takšna, da odgovori niso mogli služiti drugemu kot politični propagandi – bila so povsem neinformativnega značaja. Kar se seveda ne spodobi za drugo osrednjo informativno oddajo po Dnevniku.

Nekaj pa sem se vselej naučil od tega intervjuja. Kot strela iz jasnega v predzadnjem vprašanju Rosvita Pesek preseneti: “… med kandidati na vaši listi pa se je znašel tudi kakšen, ki je kdaj prišel v navzkrižje z zakonom, ali pa npr. oddal napačno davčno napoved. Kako to?” Krasen trojanski konj. In odgovor Janeza Janše? “To je mogoče, tudi jaz sem pred sodiščem. Listo gospoda Viranta pa vodi človek, ki je bil mesec dni nazaj obsojen na eno leto pogojno. To je gospod Virant. Torej tega je polno. Ni pa še sodba pravnomočna in tudi v mojem primeru ni niti sodbe na prvi stopnji. Menim, da te stvari izkoriščajo v neke znane namene.” Vemo: dokler nisi obsojen, si nedolžen. Vendar tukaj gre za Borisa Popoviča, ki je že bil pravnomočno obsojen. Gre tudi za Stojana Auerja, ki je prav tako bil pravnomočno obsojen.

Boris Popovič se odloča, če bi poletel v parlament

Tako Popovič kot Auer sta bila pravnomočno obsojena in s tem družbeno spoznana kot utajevalca davkov – po mojem mnenju je to najhušji zločin zoper državo, ki ga lahko posameznik stori. Gre za neposreden napad na državno entiteto kot tako, gre za napad na državni proračun, ki je vir njenega obstoja. S tem dejanjem se odreka državi vir, iz katerega se napajajo njene institucije. Zato je utajevanje davkov tudi prikrit napad na same institucije države. In da to zagreši “wannabe” politik, ki bi moral biti zgled državotvornosti? To je goljufija višje sorte.

Stojan Auer se uči seštevanke

Takšnega kongresa, s takšnimi imeni – Janez Janša – se lahko sramuješ!

Gregor Kardinar

  • Twitter
  • Facebook
  • Share/Bookmark

Kategorija: Aktualno, Slovenija, Volitve, miks, politika Tagi: , , , , , ,