Objave v kategoriji 'Slovenija'

Volitve so stvar racionalnih

Dodaj komentar 13.11.2011 Gregor Kardinar

Številni slovenski dnevniki so v soboto pisali o raziskavi družbe Valicon, v kateri so merili politične migracije volivcev. Ali so merili lojalnost volivcev? Ne, v tem primeru nikakor ne gre za lojalnost. Volivci namreč ne morejo biti lojalni ali nelojalni. Nelojalni so le člani strank, ko prestopajo od ene stranke k drugi, ko želijo svoje osebne interese, ki jih krstijo s prerivanjem v parlament, postaviti pred interese stranke, ki jo zapuščajo (izdajajo). Takšen primer je recimo Melita Župevc, ki je Boruta Pahorja prevarala z Zoranom Jankovićem. Srčno upam, da jo bodo volivci za to dezerterstvo kar se da strogo kaznovali.

Torej Valicon ni meril stopnje lojalnosti volivcev, ker je ta pojem nesmiseln, ampak je meril stabilnost njihovega volilnega odločanja. Seveda smo pri opredelitvi merjenega pojava lahko se natančnejši: šlo je za merjenje, kako se selijo glasovi od ene stranke k drugi stranki. Seveda bralcem dolgujem razlago, zakaj se mi zdi, da je natančnost pri teh opredelitvah izjemno pomembna.

Za razliko od nekaterih institucionalnih ekonomistov, ki odhod na volitve razumejo le skozi idiotsko prizmo cost-benefit analize, menim, da je odhod na volitve dejanje racionalnega subjekta. Velikokrat sem se zapletel v pogovor z zvestimi volivci nekaterih strank, ki so postali malo manj zvesti po tem, ko se je izkazalo, da gobezdanje strankarskih trobil ni pripeljalo tja, kamor so polagali svoje upe. To ni nič nenvadnega. Tisto, kar v takšnih primerih izzove mojo pozornost, je sklep, ki ponavadi iz tega razočaranja sledi: “Nikoli več jih ne bom volil, razočarali so me, sploh ne bom več odšel na volitve!” Bravo, mona, si mislim, pa to tudi naglas povem.

Politične migracije. Vir: Valicon

Naj obrazložim. Razočaranje številnih, ki tako odreagirajo, je povezano z njihovim idealističnim pogledom na politiko. Politična opcija, ki so jim zaupali svoj glas, se je hudo izneverila glede na ideal, ob katerem so merili porazno dejanskost. Ker se dejanskost in ideal nista pobotala, je, logično, sledilo razočaranje.  Z razočaranjem seveda ni nič narobe! Pomembno je, kaj človek s svojim razočaranjem naredi! Razočaranje mojih anekdotičnih sogovornikov žal ni bilo produktivno. Namesto da bi jih ta izkušnja streznila, tako da bi dnevne politike ne več primerjali z ideali, so raje ta ideal tako ponotranjili, da so se odločili, da sploh ne gredo več na volitve. Rezervirali so si intimni vrtiček v svoji domišliji, kjer so politiki enaki njihovim idealom. In dokler realnost temu prikupnemu vrtičku ne bo ustrezala, tudi ne bodo več šli na volitve. Kakšna žalostna regresija.

Dober sklep, ki sledi iz takšnega razočaranja, je povsem nasproten. Razočaranje nas mora vedno strezniti in zamajati sam okvir naše racionalnosti. Ugotoviti moramo, da so ideali otročja stvar – vsaj kar se tiče politike. Edina racionalna odločitev, ki sledi iz takšne izkušnje je naslednja: “Volil bom najboljše izmed najslabšega. Vem, da so moji ideali neumnost, ki sem jo podedoval še iz svojega otroštva. Zdaj bom racionalen in racionalnost je na strani realnih.” Tako razmišlja racionalni volivec, ki mu ni vseeno, kdo mu vlada.

Dobro. Naj naredim sedaj iz tega paberkovanja še nek politično aktualen sklep – naj dam torej tej formi nekaj mesa. Valicon je pokazal, kako strumno so se odselili glasovi od ostalih strank k Jankoviću in Virantu. In vem, da v Sloveniji živi veliko levih duš, ki jim spogledovanje s socialistničnimi ideajmi ni tuje. Vem tudi, da bodo glasovi teh duš ostali doma v domišliji idealov, ker so jih SD, Zares in LDS razočarali. Zato jih pozivam – in sam sem, da se razumemo, kar se da daleč proč od simpatiziranja s politiko teh strank – če vam je za socialistične ideje kaj mar, potem pojdite na volitve in izberite najboljše med najslabšim.

Gregor Kardinar

  • Twitter
  • Facebook
  • Share/Bookmark

Kategorija: Razmišljanja, Slovenija, miks, politika Tagi: , , , ,

Utaja davkov je napad na državo

16 komentarjev 5.11.2011 Gregor Kardinar

Sinoči sta se na Odmevih srečala dva stara prijetelja. Rosvita Pesek in Janez Janša. Nikoli ne bom pozabil njenega razočaranega obraza na volilni dan iz leta 2008, ko se ji je skorajda zarekel zmagovalec volitev na volilni oddaji RTV Slovenije. Sinoči je bilo vse drugače, njen obraz je bil rožnat kot že davno ne in prav tako so bila rožnata vprašanja, ki jih je postavila Janši.

Janez Janša in Rosvita Pesek na Odmevih

Bolj dobronamernih in prijaznih vprašanj mu res ne bi mogla nameniti. Prvo vprašanje je bilo: ali je pripravljen biti v vladi, ki je ne vodi on sam. Na prvi pogled direktno in precej spolzko vprašanje za človeka, ki ne zamudi priložnosti, da bi se hvalil s svojo konstruktivnostjo. Vendar vprašanje je dajalo le videz spolzkega terena, saj ga je Janša znal speljati na svoj mlin, ko je ponovno ponovil znano mantro, kako je odprtih rok vabil stranke v koalicijo leta 2004. Kakšno vezo ima to z njegovo pripravljenostjo, da bi bil samo “the second in command”, ne vem, vem pa, da je storil dober retorični manever. Vsa sledeča vprašanja pa so bila takšna, da odgovori niso mogli služiti drugemu kot politični propagandi – bila so povsem neinformativnega značaja. Kar se seveda ne spodobi za drugo osrednjo informativno oddajo po Dnevniku.

Nekaj pa sem se vselej naučil od tega intervjuja. Kot strela iz jasnega v predzadnjem vprašanju Rosvita Pesek preseneti: “… med kandidati na vaši listi pa se je znašel tudi kakšen, ki je kdaj prišel v navzkrižje z zakonom, ali pa npr. oddal napačno davčno napoved. Kako to?” Krasen trojanski konj. In odgovor Janeza Janše? “To je mogoče, tudi jaz sem pred sodiščem. Listo gospoda Viranta pa vodi človek, ki je bil mesec dni nazaj obsojen na eno leto pogojno. To je gospod Virant. Torej tega je polno. Ni pa še sodba pravnomočna in tudi v mojem primeru ni niti sodbe na prvi stopnji. Menim, da te stvari izkoriščajo v neke znane namene.” Vemo: dokler nisi obsojen, si nedolžen. Vendar tukaj gre za Borisa Popoviča, ki je že bil pravnomočno obsojen. Gre tudi za Stojana Auerja, ki je prav tako bil pravnomočno obsojen.

Boris Popovič se odloča, če bi poletel v parlament

Tako Popovič kot Auer sta bila pravnomočno obsojena in s tem družbeno spoznana kot utajevalca davkov – po mojem mnenju je to najhušji zločin zoper državo, ki ga lahko posameznik stori. Gre za neposreden napad na državno entiteto kot tako, gre za napad na državni proračun, ki je vir njenega obstoja. S tem dejanjem se odreka državi vir, iz katerega se napajajo njene institucije. Zato je utajevanje davkov tudi prikrit napad na same institucije države. In da to zagreši “wannabe” politik, ki bi moral biti zgled državotvornosti? To je goljufija višje sorte.

Stojan Auer se uči seštevanke

Takšnega kongresa, s takšnimi imeni – Janez Janša – se lahko sramuješ!

Gregor Kardinar

  • Twitter
  • Facebook
  • Share/Bookmark

Kategorija: Aktualno, Slovenija, Volitve, miks, politika Tagi: , , , , , ,

Najboljši vic najslabšega komedijanta

Dodaj komentar 18.06.2010 Gregor Kardinar

Karel Erjavec, najslabši in najslavnejši slovenski komedijant, je navrgel še eno tirado: “Ko plače rastejo, morajo tudi pokojnine rasti. Ko plače mirujejo, pa naj tudi pokojnine mirujejo. Vendar, ko plače padajo, pokojnine ne smejo padati.”

Nisem si mogel kaj – ta vrhunec spekulativne logike sem preprosto moral deliti!

  • Twitter
  • Facebook
  • Share/Bookmark

Kategorija: Aktualno, Slovenija

Ni vsak kamen, ki prileti v državni zbor, simbolno dejanje

1 komentar 21.05.2010 Gregor Kardinar

“[...]  Ko se torej na cesto zapodi krdelo, ki v ozadju nima jasne vizije, informacij, politične ideje, predvsem pa pameti, primerjava z delavskim protestom pade na polni črti. Zgovorno ni le to, da ko delavce vprašaš za program zahtev, znajo v povprečju bolje artikulirati svojo voljo, ampak to, da imajo predvsem dobre voditelje, ki zmorejo osmisliti dejanja – tudi nasilna – pa čeprav le demagoško. Dejanje, kakršno je bilo obmetavanje stavbe državnega zbora, ni bilo nikakršen sestop iz ideje k akciji, kakor bi radi predstavili nekateri. Natančneje: za dejanji krdela ni mogoče videti nikakršnega simbolnega obmetavanja državnega zbora, tj. političnega telesa, ampak le neposredno in barbarsko izživljanje nad mrtvim marmorjem in okenskim steklom. [...]”

Celoten članek je objavljen tu: http://dhgoriske.blogspot.com/2010/05/ni-vsak-kamen-ki-pade-v-parlament.html

  • Twitter
  • Facebook
  • Share/Bookmark

Kategorija: Aktualno, Razmišljanja, Slovenija Tagi: , , , , ,

Pedofilija

6 komentarjev 1.02.2008 Gregor Kardinar

V novem kazenskem zakoniku (KZ-1) se je pojavil predlog o trajnem evidentiranju pedofilov, tj. oseb, ki so kršile spolno nedotakljivost oseb mlajših od 15 let. V nadaljevanju bom skušal argumentirati, zakaj je takšen predlog neprimeren. Seveda si vsi želimo, da bi naša družba ne imela pedofilov, vendar se le malokrat vprašamo, kakšne spremembe doprinese trajno evidentiranje statusu zakona.

Zelo razširjeno mnenje pravi, da pedofili niso iste vrste prestopniki kot tatovi, kajti impulzi, ki pedofile vodijo pri njihovih ravnanjih, niso isti kot pri tatovih. Skrajno problematična se mi zdi naslednja argumentacija: tatove silijo v ravnanje pretežno zunanji impulzi, kot je npr. materialna beda, pedofile pa notranji impulzi, ki so trdno, celo nespremenljivo zapisani v psihološkem ozadju. To nenavadno sklepanje temelji na nedokazani predpostavki, da je zunanje, družbene impulze lažje nadzirati in nanje terapevtsko učinkovati kot na notranje, psihološke impulze. Strnjeno rečeno in na mesen način povedano: kdor je enkrat nedostojno božal malo deklico, jo bo vsaj še enkrat – tudi –, če bo šel skozi proces rehabilitacije. Tisti, ki zagovarjajo takšno stališče, bi se morali vprašati, ali nemara ne s takšnim neutemeljenim prepričanjem obelodanjajo zgolj svoje lastne fantazije: »Če bi JAZ sam enkrat nedostojno pobožal malo deklico, VEM, da bi si ne mogel kaj, da NE BI nekoč tega ponovil.« Skratka, »argument« sklepa po psihološki analogiji. Kolikor je meni znano, predlagatelji kazenskega zakonika niso naredili strokovne raziskave (vsaj objavljena ni), zato upravičeno sklepam, da se odločajo po lastni psihološki analogiji.

Naj se za trenutek vrnem k razliki med družbeno in psihološko pogojenostjo, saj se razlika itak odpravlja kar sama od sebe. Zadošča namreč, da pomislimo na kleptomanijo (po SSKJ: bolezensko nagnjenje h kraji), ki na kristalno jasen način postavi velik vprašaj nad omenjeno delitev. Kleptomanija v tem kontekstu zelo lepo pokaže, kako se medsebojno prežemata, ne pa izključujeta, družbeno in psihološko, kajti kleptoman prav zaradi bolezenskih (beri psiholoških) impulzov postane tat. In prepričan sem, da se nahaja v vsakem ropu kateregakoli posameznika sled psihološke pogojenosti, pa naj se navzven zdi še tako pogojen z lakoto, slabimi življenjskimi razmerami, itn. Dopustite mi, da to nekoliko ponazorim. Veliki Jacques Lacan pravi, da je vsako ljubosumje vedno in za vsakogar patološko občutje. Naj ima prevarani moški še toliko materialnih dokazov, da ga žena vara in naj mu postanejo razlogi njenega varanja še tako jasni, bo njegovo ljubosumje vselej in povsod patološko. Ne obstaja nevtralno, oddaljeno gledišče, od koder bi lahko prevarani občutil »čisti« občutek ljubosumja, kajti ljubosumje je vselej že (vsaj) strategija povračilnega udarca, če ne celo kaj več. Ljubosumje je že del celotnega horizonta, v katerem se je varanje zgodilo (je bilo sploh možno), ki vase vključuje vse, od problemov, ki sta jih zakonca imela v preteklosti, do dogodka varanja. Ljubosumje ni rešitev, temveč notranji element, ki problem dodatno poglablja. Skratka, če stvar skrajšam, za svoje ljubosumje smo vselej krivi sami, tudi če je vedno drugi tisti, ki nas prevara. In v identičnem horizontu se gibljejo tatovi (in pedofili). Kraja je vedno in za vsakogar širša strategija od poenostavljene strategije pridobivanja koristi z namenom izstopa iz bede. Vedno pomeni še nekaj več (npr. zadoščenje) in za ta več odgovarja psihološko ozadje tatov.

In kaj sem želel z vsem tem napletanjem povedati? Da smo lahko do rehabilitacije tatov (in ostalih prestopnikov) enako nezaupljivi kot do pedofilov. Razlogi za višje nezaupanje do rehabilitacije enih ne morejo nikdar biti utemeljeni. Toda… Toda, saj so vendarle pedofili nevarnejši od ostalih zločincev, njihovi zločini so ostudnejši, zato se je potrebno pred njimi bolje zavarovati kot pred ostalimi. Toda… Toda, kaj pomeni trajno evidentiranje pedofilov za zakon in njegovo pravičnost? Če dobi npr. nek pedofil tri letno zaporno kazen, potem bi po treh letih v luči zakona moral biti opran krivde in bi se njegov zločin skozi določen čas moral izbrisati iz kazenske evidence. Trajno evidentiranje pa pomeni, da ostane njegov zločin senca, ki ga bo spremljala do konca njegovih dni. Pedofil bo iz gledišča zakona v nekem vmesnem položaju, opran bo krivde in istočasno se je nikdar ne bo mogel znebiti, kajti prek trajne evidence – ki bo dostopna javnim ustanovam, ki skrbijo za otroke in mladoletnike – ga bo krivda bremenila do konca njegovih dni. Nočem reči tega, da si pedofil ne zasluži strožje kazni, kot jo ima sedaj, zaradi mene ga lahko zaprejo dosmrtno; nasprotno, problem vidim v pravnem statusu pedofila po koncu zaporne kazni, ne pa v njegovem osebnem počutju, ki bo iz tega izhajalo. Namesto takšnih ukrepov, ki blatijo dobro ime zakona, naj pedofile zaprejo v institucije za 20 ali več let ali pa naj jih sterilizirajo – če verjamejo, da se bodo potem oni – in domnevam, da predvsem otroci – počutili bolje. Zakon mora biti jasen in direkten, kajti le tako bo lahko jasno in neposredno določal položaje ljudi, ki jih varuje pred drugimi ljudmi in pred samimi seboj. Giorgio Agamben argumentira, da zakon po nujnosti ustvarja ljudi kot homines sacri, tj. subjekte, ki so poenostavljeno rečeno, v paradoksnem položaju glede na zakon. Vendar, ko do tako ustvarjenih položajev pridemo zavestno, tj. zaradi površnosti in moralk zakonodajalca, v tem ne vidim več nujnosti zakona, ampak cinizem zakonodajalca.

Naj za konec še enkrat poudarim sledeče: sam ne vidim problema v tem, da se trajno evidentira pedofile, temveč vidim problem v tem, da se trajno evidentira zgolj pedofile. Sporočilo, ki iz takšnega tretmaja sledi, pa je za funkcijo zakona precej neugodno. Pedofili v takšni zakonski ureditvi vzniknejo kot subjekti, ki jih sam zakon ne more obravnavati drugače kot skozi neko izjemno normo. Dobijo status čistega tujka, ki ga je potrebno obravnavati drugače kot vse ostale zločince. Dejansko pa ta status ni zapisan v naravi pedofila, temveč ga je ustvaril zakon sam.

  • Twitter
  • Facebook
  • Share/Bookmark

Kategorija: Aktualno, Aktualno in brez cenzure, Politični vplivi in pritiski, Razmišljanja, Slovenija

Kobrowsky v Novi Gorici

2 komentarjev 27.01.2008 Gregor Kardinar

Društvo humanistov Goriške je včeraj gostilo avantgardnega pesnika Kobrowskega. Udeležba je bila za goriški prostor zavidljiva, več kot 25 ljudi.

Avtor je pokazal, kako se slovenski jezik ponižno upogne pod težo njegovih metafor in metonimij. Sam veliki France Prešeren se iz optike drznosti podrejanja jezika izkaže za skromnega, če ga primerjamo s Kobrowskim. Značilno cepljeje in zlogovanje ustvarjata jasno partituro, ki določa lastna pravila, kako mora biti verz bran. Toda verz je pri Kobrowskem redefiniran prav skozi cepljenje, zlogovanje in pedantno naglaševanje zaključenih pomenskih enot, kar verz dobesedno razčesni na mnoštvo pomenov, ki se prično med seboj dopolnjevati ter istočasno najedati.

Kobrowsky kreira dvoplastne verze, znotraj katerih se prežemata izjema in pravilo, ki po joyceovskem principu “chao-errance”, ustvarjajo “coherence”.

Kobrowsky, ta slovenski James Joyce, objavlja svoje delo na tem naslovu.

(Video posnetek dogodka bo kmalu nameščen na Youtube, sporočilo bo sledilo.)

  • Twitter
  • Facebook
  • Share/Bookmark

Kategorija: Aktualno, Slovenija