Objave v kategoriji 'Aktualno'

Evropska unija – speča nevarnost

Dodaj komentar 18.11.2011 Gregor Kardinar

Danes zjutraj sem ob popivanju kave razmišljal o tem, kaj bi rekel Robert Schuman, če bi videl, kaj je nastalo iz ideje o kooperaciji držav evropskega kontinenta. To, da se je v grobu obrnil že vsaj dvakrat, če ne celo trikrat, je samoumevno. Kot prvo je današnja Evropska unija le še oddaljeni projekt elit, ki mu od znotraj daje tempo večni krog Barrosa, zunaj pa naj bi ga predstavljala Cathrine Ashton – ojoj, pardon, mislil sem Baronesse Ashton of Upholland. Pa saj ne gre za to, kdo vodi, ampak kako.

Robert Schuman, 1951

Schuman je imel takoj po drugi svetovni vojni v mislih Evropo, ki bo ekonomsko povezana. In na podlagi močnih ekonomskih vezi, ki spodbujajo partnerske odnose, naj bi se poglobili ostali mednarodni odnosi med državami, ki bi na koncu obvarovale krvavi kontinent pred novimi prelivanji krvi. In res – stvar deluje že pol stoletja. Ampak tako kot sem razmišljal o Shchumanu in njegovi veličastni ideji, sem zraven pomislil še na skrb nekaterih, ki pravijo, da so nam elite ugrabile našo državo. Kdo so te elite?

Baronesse Ashton of Upholland

Lahko jih naštejemo nekaj: to je denimo šaleški lobi, ki je zaslužen za to, da bo projekt  TEŠ 6 dokončan, tukaj so gradbeniške naveze, ki so ustvarjale kartele s političnim blagoslovom in s tem uničevale konkurenco, tukaj so poslanci, ki trgujejo s svojimi glasovi, lažnjivi politiki, ki pravijo, da ne uničujejo države, ampak da delajo le napake … in še bi lahko naštevali. Ampak zraven teh obstaja še neka druga elita, precej bolj eterična, nedefinirana, speča in s tem precej bolj nevarna. Gre za elito, ki vodi Evropsko unijo, ki je čedalje manj blizu t.i. evropskim državljanom. Pa pustimo pri miru tiste smešne projekte, kot je Evropa za državljane, ki naj bi spodbujale evropsko zavest. V resnici je to le fond, iz katerega se financirajo razne vladne in nevladne organizacije. O t.i. “pomnoževalnih” učinkih projektov, še nisem nikoli slišal.

Evropaska unija ni – ne vem, če je sploh kdaj bila – stvar evropskih državljanov. Nobena državniška entiteta ne more biti stvar državljanov, če nima ustave, ki bi jo državljani potrdili. Kaj tvori mojo zavest o Evropski uniji? Najprej veličastna Beethovnova Oda radosti, nato pa nekoliko manj veličastni Barroso, Baronesse Ashton of Upholland, Merkel, Sarkozy in Peterle. Predvsem pa tvori mojo zavest o evropski uniji eskalirajoče in zastrašujoče sovraštvo do grškega naroda.

Zveni znano? Lik nedelovnega Grka, ki prazni državne proračune delovnih, marljivih in etičnih evropskih protestantov. Neprestano moram poslušati, kako so Grki zabušantski, prevarantski, naduti … malo manjka, da ne bo internet poln raznih karikatur Grkov, ki bodo nalašč narisani s kakšnimi pretirano poudarjenimi potezami. Zveni podobno liku Juda izpred nekaj desetletij? Kaj niso Schuman in kompanija snovali evropske skupnosti zato, kot radi rečemo, da bi se nikoli več ne ponovilo kaj podobnega, kot se je pred in med drugo svetovno vojno. Ah, fraza “nikoli več” je najbolj žalostna besedna kreacija 20. stoletja. Vedno je bila izrečena prepozno. In Evropska unija elit, oddaljevanje te naddržavne entiete od ljudi proizvaja čustva, ki jih še predobro poznamo. Pa niso to le tista čustva iz 30′ let prejšnjega stoletja, gre tudi za tista čustva, ki smo jih občutili v Jugoslaviji do “bratskih narodov”, ki so zaradi razlik postajali vse manj bratski.  Srebrenica, Kabul, Gaza … Atene?

Gregor Kardinar

  • Twitter
  • Facebook
  • Share/Bookmark

Kategorija: Aktualno, Svet, miks, politika Tagi: ,

Brezposelnost in zlo sindikatov

4 komentarjev 8.11.2011 Gregor Kardinar

Danes me je neka zelo banalna okoliščina prisilila v razmišljanje o brezposelnosti in številnih vprašanjih, ki jih sproža. Tok zavesti me je vodil v razmišljanje o problemu razmerja moči med delodajalci in delavci, ki je nekakšna nevralgična točka vprašanja o brezposelnosti.

Pomislil sem, da obstaja neka zelo pomembna, a povsem zanemarjena razlika med tem, da nekdo “kupi delovno zmožnost” in da nekdo “prodaja svojo storitev”. Pustimo sedaj pravna razmerja, ki jih opredeljujejo dalavne pogodbe, zadržimo se raje v svetu psihologije in družbenih vlog. Od vaše pozicije moči je odvisno, ali ste nekdo, ki je zaposlen pri nekomu, ali pa ste nekdo, ki isti osebi prodaja svojo storitev. Ta pozicija moči je opredeljena z vašo dodano vrednostjo, vaša dodana vrednost pa z vašo posebno zmožnostjo, znanjem ali visoko specializiranostjo. Višjo dodano vrednost kot imate, bolj ste v vlogi tistega, ki prodaja svojo storitev, ko razpolaga s kapitalom svojega znanja. Manj znanja kot imate, bolj ste potisnjeni v vlogo surovega dela, ki je po definiciji in dojemanju drugo kapitala. S tem pa ste potisnjeni v vlogo tistega, ki ga delodajalec zaposli. Storitev ste zmožni ponuditi le, če imate svoj kapital v znanju ali kakšni specializaciji.

Slovenija.Ljubljana.10.05.2010 Predsednik vlade Borut Pahor je sprejel predstavnike sindikatov in delodajalcev.Foto:Matej Druznik/DELO

Seveda pa s posedovanjem kakršnekoli oblike kapitala raste pogajalska moč posameznika. To je ključno. Ne raste moč kolektiva, ampak raste moč posameznika. To pa je nekaj, kar ni všeč sindikatom. Bodimo iskreni. Sindikati ne nasprotujejo bolj fleksibilnemu trga dela zaradi tega, ker bi lahko povečeval brezposelnost – sindikate brezposelni ne zanimajo. Temveč nasprotujejo zato, ker pred marljivost in pridnost, ključni vrednoti kolektivizma, postavlja vrednoti znanja in specializiranosti, ki sta vrenoti svobode posameznika. Le ti dve vrednoti lahko povečujeta pogajalsko moč posameznika, ki naposled sindikata ne potrebuje več. Velikokrat sem presenečen, ko slišim brezposelne posameznike, ki podpirajo delo sindikatov. Res škoda, ker ne razumejo, da so sindikati njihovi najnevarnejši nasprotniki, saj delajo v korist in oskrbujejo le zaposlene. Sinikati delujejo in so organizirani kot lobi, ki ščiti določeno interesno skupino in prav gotovo ta skupina niso brezposelni. Kadar se vodje sindikatov zavzemajo za brezposelne, takrat smo lahko gotovi, da je v ozadju zlo in prevara.

Vzpostaviti moramo državo, ki je ne vodi duh kolektivizma, ampak duh svobodnega posameznika, ki delodajalcu prodaja storitve, državo pa oskrbuje z davki, ki napajajo skromnega duha svobode.

Gregor Kardinar


  • Twitter
  • Facebook
  • Share/Bookmark

Kategorija: Aktualno, Aktualno in brez cenzure, Razmišljanja, miks, politika Tagi: , , ,

Utaja davkov je napad na državo

16 komentarjev 5.11.2011 Gregor Kardinar

Sinoči sta se na Odmevih srečala dva stara prijetelja. Rosvita Pesek in Janez Janša. Nikoli ne bom pozabil njenega razočaranega obraza na volilni dan iz leta 2008, ko se ji je skorajda zarekel zmagovalec volitev na volilni oddaji RTV Slovenije. Sinoči je bilo vse drugače, njen obraz je bil rožnat kot že davno ne in prav tako so bila rožnata vprašanja, ki jih je postavila Janši.

Janez Janša in Rosvita Pesek na Odmevih

Bolj dobronamernih in prijaznih vprašanj mu res ne bi mogla nameniti. Prvo vprašanje je bilo: ali je pripravljen biti v vladi, ki je ne vodi on sam. Na prvi pogled direktno in precej spolzko vprašanje za človeka, ki ne zamudi priložnosti, da bi se hvalil s svojo konstruktivnostjo. Vendar vprašanje je dajalo le videz spolzkega terena, saj ga je Janša znal speljati na svoj mlin, ko je ponovno ponovil znano mantro, kako je odprtih rok vabil stranke v koalicijo leta 2004. Kakšno vezo ima to z njegovo pripravljenostjo, da bi bil samo “the second in command”, ne vem, vem pa, da je storil dober retorični manever. Vsa sledeča vprašanja pa so bila takšna, da odgovori niso mogli služiti drugemu kot politični propagandi – bila so povsem neinformativnega značaja. Kar se seveda ne spodobi za drugo osrednjo informativno oddajo po Dnevniku.

Nekaj pa sem se vselej naučil od tega intervjuja. Kot strela iz jasnega v predzadnjem vprašanju Rosvita Pesek preseneti: “… med kandidati na vaši listi pa se je znašel tudi kakšen, ki je kdaj prišel v navzkrižje z zakonom, ali pa npr. oddal napačno davčno napoved. Kako to?” Krasen trojanski konj. In odgovor Janeza Janše? “To je mogoče, tudi jaz sem pred sodiščem. Listo gospoda Viranta pa vodi človek, ki je bil mesec dni nazaj obsojen na eno leto pogojno. To je gospod Virant. Torej tega je polno. Ni pa še sodba pravnomočna in tudi v mojem primeru ni niti sodbe na prvi stopnji. Menim, da te stvari izkoriščajo v neke znane namene.” Vemo: dokler nisi obsojen, si nedolžen. Vendar tukaj gre za Borisa Popoviča, ki je že bil pravnomočno obsojen. Gre tudi za Stojana Auerja, ki je prav tako bil pravnomočno obsojen.

Boris Popovič se odloča, če bi poletel v parlament

Tako Popovič kot Auer sta bila pravnomočno obsojena in s tem družbeno spoznana kot utajevalca davkov – po mojem mnenju je to najhušji zločin zoper državo, ki ga lahko posameznik stori. Gre za neposreden napad na državno entiteto kot tako, gre za napad na državni proračun, ki je vir njenega obstoja. S tem dejanjem se odreka državi vir, iz katerega se napajajo njene institucije. Zato je utajevanje davkov tudi prikrit napad na same institucije države. In da to zagreši “wannabe” politik, ki bi moral biti zgled državotvornosti? To je goljufija višje sorte.

Stojan Auer se uči seštevanke

Takšnega kongresa, s takšnimi imeni – Janez Janša – se lahko sramuješ!

Gregor Kardinar

  • Twitter
  • Facebook
  • Share/Bookmark

Kategorija: Aktualno, Slovenija, Volitve, miks, politika Tagi: , , , , , ,

Najboljši vic najslabšega komedijanta

Dodaj komentar 18.06.2010 Gregor Kardinar

Karel Erjavec, najslabši in najslavnejši slovenski komedijant, je navrgel še eno tirado: “Ko plače rastejo, morajo tudi pokojnine rasti. Ko plače mirujejo, pa naj tudi pokojnine mirujejo. Vendar, ko plače padajo, pokojnine ne smejo padati.”

Nisem si mogel kaj – ta vrhunec spekulativne logike sem preprosto moral deliti!

  • Twitter
  • Facebook
  • Share/Bookmark

Kategorija: Aktualno, Slovenija

Ni vsak kamen, ki prileti v državni zbor, simbolno dejanje

1 komentar 21.05.2010 Gregor Kardinar

“[...]  Ko se torej na cesto zapodi krdelo, ki v ozadju nima jasne vizije, informacij, politične ideje, predvsem pa pameti, primerjava z delavskim protestom pade na polni črti. Zgovorno ni le to, da ko delavce vprašaš za program zahtev, znajo v povprečju bolje artikulirati svojo voljo, ampak to, da imajo predvsem dobre voditelje, ki zmorejo osmisliti dejanja – tudi nasilna – pa čeprav le demagoško. Dejanje, kakršno je bilo obmetavanje stavbe državnega zbora, ni bilo nikakršen sestop iz ideje k akciji, kakor bi radi predstavili nekateri. Natančneje: za dejanji krdela ni mogoče videti nikakršnega simbolnega obmetavanja državnega zbora, tj. političnega telesa, ampak le neposredno in barbarsko izživljanje nad mrtvim marmorjem in okenskim steklom. [...]”

Celoten članek je objavljen tu: http://dhgoriske.blogspot.com/2010/05/ni-vsak-kamen-ki-pade-v-parlament.html

  • Twitter
  • Facebook
  • Share/Bookmark

Kategorija: Aktualno, Razmišljanja, Slovenija Tagi: , , , , ,

Amor fati, I. del – Društvo humanistov Goriške

Dodaj komentar 9.05.2010 Gregor Kardinar

Na www.dhg.si si lahko preberete zanimiv prispevek o Nietzschejevem pojmovanju volje do moči. Nekaj avtorjevih besed iz prispevka:

“[...] V tem blogu bo šlo za kratek (a jedrnat) razmislek o Nietzschejevem mottu, amor fati, ljubezen do usode.
Amor fati je rešitev enačbe človeškega stanja; odgovor na uganko človeške eksistence in morda kar formula sreče. Kaj pa vam je konec koncev v življenju še povzročalo trpljenje, če ne to, da niste zmogli z nasmeškom in dobrodošlico sprejeti »strelice vse nasprotne usode«? [...]”

  • Twitter
  • Facebook
  • Share/Bookmark

Kategorija: Aktualno, Filozofija, Razmišljanja

Dogodek, naključje in usoda

8 komentarjev 4.02.2008 Gregor Kardinar

Dragi bralci, danes sem se odločil, da zapišem neko bolj ali manj obskurno proceduro mojega mišljenja, ki zadnje čase zaseda kotičke mojih sinaps. Naj bo zapis še tako obskuren, je to zato, ker je tema obskurna. Dogodek, naključje in usoda; to so znamenja, ki mišljenje silijo v nelagodje, zato sva se jaz in moja misel zatekla k metaforam, da bi nama bilo lažje. Pri pretresanju vprašanj, ki sledijo, sta mi pomagala zlasti J.C. Milner, ki v svoji knjigi Jasno delo, vpelje Mallarméjevo metaforo meta kocke, ter Jelica Šumič Riha, ki je na to temo zapisala nekaj misli v spremni študiji k omenjeni knjigi.

Kaj je merilo za določanje tega, da se je nekaj zgodilo? Kako lahko izkusimo ali mislimo to, da se je v redu bivajočega porajal dogodek?

Splošno razpoloženje našega časa je bojda zaznamovano z oholim prepričanjem, da se nič ne more zgoditi, da je dogodek usodno zapečaten z nemožnostjo. Vzemimo pravkar zapisani stavek kot nedokazano predpostavko, ki jo lahko v najboljši možnosti občutimo ali izkusimo.

Takšno razpoloženje temelji bodisi na prepričanju, da so se v preteklosti dogodki dogajali, zdaj pa se je dogodkovna niša zašila, bodisi na prepričanju, da je dogodek fikcija, mitologija, ki nikdar ni obstajala. Obe prepričanji združuje nek usoden pojem, to je nemožnost.

Vprašanji, ki se zastavljata, sta sledeči: Ali iz nemožnosti zares sledi zapora dogodka? in vprašanje, ki sledi iz prvega: Ali je možno prav skozi nemožnost odpreti nišo, ki omogoči nastop dogodka?

Vsak dogodek, pa naj bo dogodek nekaj, kar obstaja ali ne, označuje met kocke. Takrat, ko se kocka bolj ali manj nenadzorovano vrtinči v zraku, ostaja vseh šest možnosti odprtih. Ostaja, to je ključno, saj je kocka, pa naj bo še tako mehansko aktivna, izključena, suspendirana iz časa. Šele, ko bo padla, ko se bo njen ples umiril, bo zopet zdrknila v čas in nadaljevala svoje življenje kocke – do takrat pa bo le metaforizirala čas kot tak, ne vulgarni čas, ki je razcepljen na svoje tri enote (preteklost, sedanjost in prihodnost), ampak čas kot odprtost možnosti, ki se razpira iz suspenza preteklosti, sedanjosti in prihodnosti.

Plešoča kocka metaforizira možnost, ki se kotali na naključju številke, tiste številke, ki bo slejkoprej padla. Štetje, to je izkustveni, vulgarni čas, bo iz horizonta kocke možen šele po njenem padcu, s pojavitvijo njene številke. Toda v isti sapi padca se bo možnost zaprla, padla bo točno določena številka, ki jo bo števec nemudoma odčitali. Lahko bo zapisal serijo rezultatov in s tem bo omogočil času, da se razcepi ali pa ponovno vrne v svoje tri moduse in kocka bo sežeta z vztrajanjem v času. Fiksiranost je eno od imen predmeta izkustva. Kocka je padla.

Parafrazirajmo Milnerja: rezultat je takšen, kot je, ne da bi za to obstajal kakršen koli razlog, in hkrati ni nobenega razloga, da bi bil rezultat drugačen, kot je – bil bi samo drugačen rezultat. V dejstvu rezultata rezultat ne more biti drugi rezultat. Sploh ni pomembno, če so na ploskvah kocke številke ali pike, te črke se lahko spreminjajo, dejstvo padca, ki se je skotil iz naključnih poz kotaleče se kocke, pa vztraja. Vendar lahko bi bilo tudi drugače, to nam potrjuje možnost novega meta. Ponovimo, saturirajmo serijo. Kocke so padle.

Vsak met ostane markiran s temeljnima lastnostma: naključnost, ki se kotali na odprtih možnostih v nevulgarnem, odprtem časovnem horizontu, in dejstvo rezultata. In skozi ponovitev metov se pojavi – bolje –, se zapiše nemožnost. Milner kolosalno: »… nemogoče, da bi, potem ko so že spet padle, kocke na svoji čitljivi strani kazale neko drugo število. Tu vidimo, da se nemožno ne loči od kontingence, temveč tvori njeno realno jedro.« Vsakokrat bi lahko padla katerakoli stran, toda vsakokrat je padla prav ta stran kocke in nemožno je, da bi odčitali katero drugo.

Se je torej sploh kaj zgodilo? Kocke so se kotalile. Toda, še enkrat, ali se je sploh kaj zgodilo? Zgodil se je se nekega dogodka ali neke serije dogodkov. Se je metalo in se je kotalilo. Rezultat očitno sploh ni pomemben, lahko bi bil katerikoli. Pazljivi smo na gibanje med brezosebnim se metanja k osebnemu fiksiranju rezultata izkotaljene kocke. Kajti brez rezultata, ki kaže na nemožnost, bi nikdar ne uzrli dejstva odprtosti, ko so se možni rezultati – brez tistega, ki šteje – še kotalili na ploskvah kocke. Zdi se, kot da se odprti čas možnosti rezultatov odpira šele iz horizonta rezultata v vulgarnem, trodelnem času. Čas možnosti se odpira in z nami praznuje, zato da bi se ponovno suspendiral in ponudil uvid, da je pred vsakim padcem obstajalo naključje, ki je lastno ime možnosti.

Zanikanje možnosti dogodka, ki po predpostavki prežema razpoloženje našega časa, temelji na pozabi odprtih možnosti metov, ki so nemara vedno tako oddaljene, da nemara sploh nikdar zares niso obstajale in so hkrati tako konstitutivne za dejstva – v smislu rezultatov metov, ki paradoksalno ne morejo biti drugačni, da nas slepijo prav zaradi svoje prevelike bližine. Morebiti pa ne gre za našo pozabo, morebiti gre za specifično lastnost kock, da iz svojega rezultata, ki ga vedno izkusimo kot nujnega, brišejo naključni proces, ki garantira nemožnost, da bi bili dejanski rezultati različni. Morebiti pa pozabljamo na odprta naključja zato, ker dejansko kock nihče ni vrgel, kar ustvarja neznosno tesnoben občutek, da je naša usoda, čeprav ne bi mogla biti različna, rezultat naključnih kotaljenj.

Torej, ali iz nemožnosti zares sledi zapora dogodka? Nikakor, kajti dogodek, v kolikor ga razumemo kot nekaj izrednega, je prav vsako zgodeno dejstvo, kolikor je vsako zgodeno dejstvo rezultat meta kocke, kolikor se v njem svetlika paradoksalni prehod in sovpadanje naključja in nemožnosti. In nazadnje, ali je možno prav skozi nemožnost odpreti nišo, ki omogoči nastop dogodka? Te niše ne bomo odprli sami, to je stvar naključja in predvsem kocke. Prav zato so dogodki rešeni.

  • Twitter
  • Facebook
  • Share/Bookmark

Kategorija: Aktualno, Filozofija, Razmišljanja, miks

Pedofilija

6 komentarjev 1.02.2008 Gregor Kardinar

V novem kazenskem zakoniku (KZ-1) se je pojavil predlog o trajnem evidentiranju pedofilov, tj. oseb, ki so kršile spolno nedotakljivost oseb mlajših od 15 let. V nadaljevanju bom skušal argumentirati, zakaj je takšen predlog neprimeren. Seveda si vsi želimo, da bi naša družba ne imela pedofilov, vendar se le malokrat vprašamo, kakšne spremembe doprinese trajno evidentiranje statusu zakona.

Zelo razširjeno mnenje pravi, da pedofili niso iste vrste prestopniki kot tatovi, kajti impulzi, ki pedofile vodijo pri njihovih ravnanjih, niso isti kot pri tatovih. Skrajno problematična se mi zdi naslednja argumentacija: tatove silijo v ravnanje pretežno zunanji impulzi, kot je npr. materialna beda, pedofile pa notranji impulzi, ki so trdno, celo nespremenljivo zapisani v psihološkem ozadju. To nenavadno sklepanje temelji na nedokazani predpostavki, da je zunanje, družbene impulze lažje nadzirati in nanje terapevtsko učinkovati kot na notranje, psihološke impulze. Strnjeno rečeno in na mesen način povedano: kdor je enkrat nedostojno božal malo deklico, jo bo vsaj še enkrat – tudi –, če bo šel skozi proces rehabilitacije. Tisti, ki zagovarjajo takšno stališče, bi se morali vprašati, ali nemara ne s takšnim neutemeljenim prepričanjem obelodanjajo zgolj svoje lastne fantazije: »Če bi JAZ sam enkrat nedostojno pobožal malo deklico, VEM, da bi si ne mogel kaj, da NE BI nekoč tega ponovil.« Skratka, »argument« sklepa po psihološki analogiji. Kolikor je meni znano, predlagatelji kazenskega zakonika niso naredili strokovne raziskave (vsaj objavljena ni), zato upravičeno sklepam, da se odločajo po lastni psihološki analogiji.

Naj se za trenutek vrnem k razliki med družbeno in psihološko pogojenostjo, saj se razlika itak odpravlja kar sama od sebe. Zadošča namreč, da pomislimo na kleptomanijo (po SSKJ: bolezensko nagnjenje h kraji), ki na kristalno jasen način postavi velik vprašaj nad omenjeno delitev. Kleptomanija v tem kontekstu zelo lepo pokaže, kako se medsebojno prežemata, ne pa izključujeta, družbeno in psihološko, kajti kleptoman prav zaradi bolezenskih (beri psiholoških) impulzov postane tat. In prepričan sem, da se nahaja v vsakem ropu kateregakoli posameznika sled psihološke pogojenosti, pa naj se navzven zdi še tako pogojen z lakoto, slabimi življenjskimi razmerami, itn. Dopustite mi, da to nekoliko ponazorim. Veliki Jacques Lacan pravi, da je vsako ljubosumje vedno in za vsakogar patološko občutje. Naj ima prevarani moški še toliko materialnih dokazov, da ga žena vara in naj mu postanejo razlogi njenega varanja še tako jasni, bo njegovo ljubosumje vselej in povsod patološko. Ne obstaja nevtralno, oddaljeno gledišče, od koder bi lahko prevarani občutil »čisti« občutek ljubosumja, kajti ljubosumje je vselej že (vsaj) strategija povračilnega udarca, če ne celo kaj več. Ljubosumje je že del celotnega horizonta, v katerem se je varanje zgodilo (je bilo sploh možno), ki vase vključuje vse, od problemov, ki sta jih zakonca imela v preteklosti, do dogodka varanja. Ljubosumje ni rešitev, temveč notranji element, ki problem dodatno poglablja. Skratka, če stvar skrajšam, za svoje ljubosumje smo vselej krivi sami, tudi če je vedno drugi tisti, ki nas prevara. In v identičnem horizontu se gibljejo tatovi (in pedofili). Kraja je vedno in za vsakogar širša strategija od poenostavljene strategije pridobivanja koristi z namenom izstopa iz bede. Vedno pomeni še nekaj več (npr. zadoščenje) in za ta več odgovarja psihološko ozadje tatov.

In kaj sem želel z vsem tem napletanjem povedati? Da smo lahko do rehabilitacije tatov (in ostalih prestopnikov) enako nezaupljivi kot do pedofilov. Razlogi za višje nezaupanje do rehabilitacije enih ne morejo nikdar biti utemeljeni. Toda… Toda, saj so vendarle pedofili nevarnejši od ostalih zločincev, njihovi zločini so ostudnejši, zato se je potrebno pred njimi bolje zavarovati kot pred ostalimi. Toda… Toda, kaj pomeni trajno evidentiranje pedofilov za zakon in njegovo pravičnost? Če dobi npr. nek pedofil tri letno zaporno kazen, potem bi po treh letih v luči zakona moral biti opran krivde in bi se njegov zločin skozi določen čas moral izbrisati iz kazenske evidence. Trajno evidentiranje pa pomeni, da ostane njegov zločin senca, ki ga bo spremljala do konca njegovih dni. Pedofil bo iz gledišča zakona v nekem vmesnem položaju, opran bo krivde in istočasno se je nikdar ne bo mogel znebiti, kajti prek trajne evidence – ki bo dostopna javnim ustanovam, ki skrbijo za otroke in mladoletnike – ga bo krivda bremenila do konca njegovih dni. Nočem reči tega, da si pedofil ne zasluži strožje kazni, kot jo ima sedaj, zaradi mene ga lahko zaprejo dosmrtno; nasprotno, problem vidim v pravnem statusu pedofila po koncu zaporne kazni, ne pa v njegovem osebnem počutju, ki bo iz tega izhajalo. Namesto takšnih ukrepov, ki blatijo dobro ime zakona, naj pedofile zaprejo v institucije za 20 ali več let ali pa naj jih sterilizirajo – če verjamejo, da se bodo potem oni – in domnevam, da predvsem otroci – počutili bolje. Zakon mora biti jasen in direkten, kajti le tako bo lahko jasno in neposredno določal položaje ljudi, ki jih varuje pred drugimi ljudmi in pred samimi seboj. Giorgio Agamben argumentira, da zakon po nujnosti ustvarja ljudi kot homines sacri, tj. subjekte, ki so poenostavljeno rečeno, v paradoksnem položaju glede na zakon. Vendar, ko do tako ustvarjenih položajev pridemo zavestno, tj. zaradi površnosti in moralk zakonodajalca, v tem ne vidim več nujnosti zakona, ampak cinizem zakonodajalca.

Naj za konec še enkrat poudarim sledeče: sam ne vidim problema v tem, da se trajno evidentira pedofile, temveč vidim problem v tem, da se trajno evidentira zgolj pedofile. Sporočilo, ki iz takšnega tretmaja sledi, pa je za funkcijo zakona precej neugodno. Pedofili v takšni zakonski ureditvi vzniknejo kot subjekti, ki jih sam zakon ne more obravnavati drugače kot skozi neko izjemno normo. Dobijo status čistega tujka, ki ga je potrebno obravnavati drugače kot vse ostale zločince. Dejansko pa ta status ni zapisan v naravi pedofila, temveč ga je ustvaril zakon sam.

  • Twitter
  • Facebook
  • Share/Bookmark

Kategorija: Aktualno, Aktualno in brez cenzure, Politični vplivi in pritiski, Razmišljanja, Slovenija

Samostojnost Kosova

3 komentarjev 27.01.2008 Gregor Kardinar

O samostojnosti Kosova se veliko piše – neumnosti seveda. Beremo lahko paranoidna mnenja, da ZDA s svojo izjavo o priznanju neodvisnosti takoj po proglasitvi, želi destabilizirati EU, saj naj bi bil tako ustvarjen precedens po katerem bi se lahko ravnale ostale pokrajine po državah EU, ki imajo separatistične težnje. Sam sicer res ne vidimo razlogov, zakaj bi ZDA – sploh od poletja 2007 dalje – želela destabilizirati EU, prej bi se sama sebe morala konsolidirati, vsaj v finančnem in kmalu v gospodarskem sektorju. Istočasno destabilizirana ZDA in EU bi pomenilo hud udarec svetovnemu gospodarstvu, katerega bistveni del je ZDA. Zato bi si s tem, kar trdijo paranoiki, kopala lasten grob.

Kakorkoli, vsako separatistično gibanje ima svojo zgodovino, specifične želje in pričakovanja. Hipotetično rečeno, npr. Baskija bi se v primeru odcepitve zagotovo ne priključila kakšni drugi državi, ker neka krovna država, ki bi bila strukturirana tako kot je sama, ne obstaja. Prav nasprotno pa je s Kosovom, kajti mogoče je, da se bodo nekaj časa po odcepitvi pričela pogajanja o priključitvi Albaniji. Precedensi so irelevantni, ker so horizonti teh pokrajin radikalno različni (ne bi se čudil, če bi sedaj kakšen paranoik iskal vzporednico generala Franka v Miloševiću).

Skratka, izgleda kot da je izguba Kosova, ki jo bo zahod potrdil s priznanjem razglasitve, kazen za srbski projekt Velike Srbije, ki se je za marsikoga klaverno končal. Pravična kazen? Mogoče. Sicer pa je model avtonomije, ki ga je predlagala Srbija Kosovu – kakršnega uživajo v Hongkongu (Kitajska), Aalandskem otočju (Finska), JužniTirolski (Italija) ter Baskiji in Kataloniji (Španija) – skoraj popolen, ni pa popolnoma čist. Kajti pokrajine, čeprav so avtonomne, so obremenjene z zavestjo pripadnosti nečemu, čemur nočejo pripadati. Hašim Tači je znal zagrabiti pravi trenutek: Srbija, čeprav formalno je, dejansko pa po duhu ni oprana krivde.

  • Twitter
  • Facebook
  • Share/Bookmark

Kategorija: Aktualno, Politični vplivi in pritiski, Svet

Kobrowsky v Novi Gorici

2 komentarjev 27.01.2008 Gregor Kardinar

Društvo humanistov Goriške je včeraj gostilo avantgardnega pesnika Kobrowskega. Udeležba je bila za goriški prostor zavidljiva, več kot 25 ljudi.

Avtor je pokazal, kako se slovenski jezik ponižno upogne pod težo njegovih metafor in metonimij. Sam veliki France Prešeren se iz optike drznosti podrejanja jezika izkaže za skromnega, če ga primerjamo s Kobrowskim. Značilno cepljeje in zlogovanje ustvarjata jasno partituro, ki določa lastna pravila, kako mora biti verz bran. Toda verz je pri Kobrowskem redefiniran prav skozi cepljenje, zlogovanje in pedantno naglaševanje zaključenih pomenskih enot, kar verz dobesedno razčesni na mnoštvo pomenov, ki se prično med seboj dopolnjevati ter istočasno najedati.

Kobrowsky kreira dvoplastne verze, znotraj katerih se prežemata izjema in pravilo, ki po joyceovskem principu “chao-errance”, ustvarjajo “coherence”.

Kobrowsky, ta slovenski James Joyce, objavlja svoje delo na tem naslovu.

(Video posnetek dogodka bo kmalu nameščen na Youtube, sporočilo bo sledilo.)

  • Twitter
  • Facebook
  • Share/Bookmark

Kategorija: Aktualno, Slovenija