Objave v kategoriji 'Aktualno in brez cenzure'

Brezposelnost in zlo sindikatov

4 komentarjev 8.11.2011 Gregor Kardinar

Danes me je neka zelo banalna okoliščina prisilila v razmišljanje o brezposelnosti in številnih vprašanjih, ki jih sproža. Tok zavesti me je vodil v razmišljanje o problemu razmerja moči med delodajalci in delavci, ki je nekakšna nevralgična točka vprašanja o brezposelnosti.

Pomislil sem, da obstaja neka zelo pomembna, a povsem zanemarjena razlika med tem, da nekdo “kupi delovno zmožnost” in da nekdo “prodaja svojo storitev”. Pustimo sedaj pravna razmerja, ki jih opredeljujejo dalavne pogodbe, zadržimo se raje v svetu psihologije in družbenih vlog. Od vaše pozicije moči je odvisno, ali ste nekdo, ki je zaposlen pri nekomu, ali pa ste nekdo, ki isti osebi prodaja svojo storitev. Ta pozicija moči je opredeljena z vašo dodano vrednostjo, vaša dodana vrednost pa z vašo posebno zmožnostjo, znanjem ali visoko specializiranostjo. Višjo dodano vrednost kot imate, bolj ste v vlogi tistega, ki prodaja svojo storitev, ko razpolaga s kapitalom svojega znanja. Manj znanja kot imate, bolj ste potisnjeni v vlogo surovega dela, ki je po definiciji in dojemanju drugo kapitala. S tem pa ste potisnjeni v vlogo tistega, ki ga delodajalec zaposli. Storitev ste zmožni ponuditi le, če imate svoj kapital v znanju ali kakšni specializaciji.

Slovenija.Ljubljana.10.05.2010 Predsednik vlade Borut Pahor je sprejel predstavnike sindikatov in delodajalcev.Foto:Matej Druznik/DELO

Seveda pa s posedovanjem kakršnekoli oblike kapitala raste pogajalska moč posameznika. To je ključno. Ne raste moč kolektiva, ampak raste moč posameznika. To pa je nekaj, kar ni všeč sindikatom. Bodimo iskreni. Sindikati ne nasprotujejo bolj fleksibilnemu trga dela zaradi tega, ker bi lahko povečeval brezposelnost – sindikate brezposelni ne zanimajo. Temveč nasprotujejo zato, ker pred marljivost in pridnost, ključni vrednoti kolektivizma, postavlja vrednoti znanja in specializiranosti, ki sta vrenoti svobode posameznika. Le ti dve vrednoti lahko povečujeta pogajalsko moč posameznika, ki naposled sindikata ne potrebuje več. Velikokrat sem presenečen, ko slišim brezposelne posameznike, ki podpirajo delo sindikatov. Res škoda, ker ne razumejo, da so sindikati njihovi najnevarnejši nasprotniki, saj delajo v korist in oskrbujejo le zaposlene. Sinikati delujejo in so organizirani kot lobi, ki ščiti določeno interesno skupino in prav gotovo ta skupina niso brezposelni. Kadar se vodje sindikatov zavzemajo za brezposelne, takrat smo lahko gotovi, da je v ozadju zlo in prevara.

Vzpostaviti moramo državo, ki je ne vodi duh kolektivizma, ampak duh svobodnega posameznika, ki delodajalcu prodaja storitve, državo pa oskrbuje z davki, ki napajajo skromnega duha svobode.

Gregor Kardinar


  • Twitter
  • Facebook
  • Share/Bookmark

Kategorija: Aktualno, Aktualno in brez cenzure, Razmišljanja, miks, politika Tagi: , , ,

Pedofilija

6 komentarjev 1.02.2008 Gregor Kardinar

V novem kazenskem zakoniku (KZ-1) se je pojavil predlog o trajnem evidentiranju pedofilov, tj. oseb, ki so kršile spolno nedotakljivost oseb mlajših od 15 let. V nadaljevanju bom skušal argumentirati, zakaj je takšen predlog neprimeren. Seveda si vsi želimo, da bi naša družba ne imela pedofilov, vendar se le malokrat vprašamo, kakšne spremembe doprinese trajno evidentiranje statusu zakona.

Zelo razširjeno mnenje pravi, da pedofili niso iste vrste prestopniki kot tatovi, kajti impulzi, ki pedofile vodijo pri njihovih ravnanjih, niso isti kot pri tatovih. Skrajno problematična se mi zdi naslednja argumentacija: tatove silijo v ravnanje pretežno zunanji impulzi, kot je npr. materialna beda, pedofile pa notranji impulzi, ki so trdno, celo nespremenljivo zapisani v psihološkem ozadju. To nenavadno sklepanje temelji na nedokazani predpostavki, da je zunanje, družbene impulze lažje nadzirati in nanje terapevtsko učinkovati kot na notranje, psihološke impulze. Strnjeno rečeno in na mesen način povedano: kdor je enkrat nedostojno božal malo deklico, jo bo vsaj še enkrat – tudi –, če bo šel skozi proces rehabilitacije. Tisti, ki zagovarjajo takšno stališče, bi se morali vprašati, ali nemara ne s takšnim neutemeljenim prepričanjem obelodanjajo zgolj svoje lastne fantazije: »Če bi JAZ sam enkrat nedostojno pobožal malo deklico, VEM, da bi si ne mogel kaj, da NE BI nekoč tega ponovil.« Skratka, »argument« sklepa po psihološki analogiji. Kolikor je meni znano, predlagatelji kazenskega zakonika niso naredili strokovne raziskave (vsaj objavljena ni), zato upravičeno sklepam, da se odločajo po lastni psihološki analogiji.

Naj se za trenutek vrnem k razliki med družbeno in psihološko pogojenostjo, saj se razlika itak odpravlja kar sama od sebe. Zadošča namreč, da pomislimo na kleptomanijo (po SSKJ: bolezensko nagnjenje h kraji), ki na kristalno jasen način postavi velik vprašaj nad omenjeno delitev. Kleptomanija v tem kontekstu zelo lepo pokaže, kako se medsebojno prežemata, ne pa izključujeta, družbeno in psihološko, kajti kleptoman prav zaradi bolezenskih (beri psiholoških) impulzov postane tat. In prepričan sem, da se nahaja v vsakem ropu kateregakoli posameznika sled psihološke pogojenosti, pa naj se navzven zdi še tako pogojen z lakoto, slabimi življenjskimi razmerami, itn. Dopustite mi, da to nekoliko ponazorim. Veliki Jacques Lacan pravi, da je vsako ljubosumje vedno in za vsakogar patološko občutje. Naj ima prevarani moški še toliko materialnih dokazov, da ga žena vara in naj mu postanejo razlogi njenega varanja še tako jasni, bo njegovo ljubosumje vselej in povsod patološko. Ne obstaja nevtralno, oddaljeno gledišče, od koder bi lahko prevarani občutil »čisti« občutek ljubosumja, kajti ljubosumje je vselej že (vsaj) strategija povračilnega udarca, če ne celo kaj več. Ljubosumje je že del celotnega horizonta, v katerem se je varanje zgodilo (je bilo sploh možno), ki vase vključuje vse, od problemov, ki sta jih zakonca imela v preteklosti, do dogodka varanja. Ljubosumje ni rešitev, temveč notranji element, ki problem dodatno poglablja. Skratka, če stvar skrajšam, za svoje ljubosumje smo vselej krivi sami, tudi če je vedno drugi tisti, ki nas prevara. In v identičnem horizontu se gibljejo tatovi (in pedofili). Kraja je vedno in za vsakogar širša strategija od poenostavljene strategije pridobivanja koristi z namenom izstopa iz bede. Vedno pomeni še nekaj več (npr. zadoščenje) in za ta več odgovarja psihološko ozadje tatov.

In kaj sem želel z vsem tem napletanjem povedati? Da smo lahko do rehabilitacije tatov (in ostalih prestopnikov) enako nezaupljivi kot do pedofilov. Razlogi za višje nezaupanje do rehabilitacije enih ne morejo nikdar biti utemeljeni. Toda… Toda, saj so vendarle pedofili nevarnejši od ostalih zločincev, njihovi zločini so ostudnejši, zato se je potrebno pred njimi bolje zavarovati kot pred ostalimi. Toda… Toda, kaj pomeni trajno evidentiranje pedofilov za zakon in njegovo pravičnost? Če dobi npr. nek pedofil tri letno zaporno kazen, potem bi po treh letih v luči zakona moral biti opran krivde in bi se njegov zločin skozi določen čas moral izbrisati iz kazenske evidence. Trajno evidentiranje pa pomeni, da ostane njegov zločin senca, ki ga bo spremljala do konca njegovih dni. Pedofil bo iz gledišča zakona v nekem vmesnem položaju, opran bo krivde in istočasno se je nikdar ne bo mogel znebiti, kajti prek trajne evidence – ki bo dostopna javnim ustanovam, ki skrbijo za otroke in mladoletnike – ga bo krivda bremenila do konca njegovih dni. Nočem reči tega, da si pedofil ne zasluži strožje kazni, kot jo ima sedaj, zaradi mene ga lahko zaprejo dosmrtno; nasprotno, problem vidim v pravnem statusu pedofila po koncu zaporne kazni, ne pa v njegovem osebnem počutju, ki bo iz tega izhajalo. Namesto takšnih ukrepov, ki blatijo dobro ime zakona, naj pedofile zaprejo v institucije za 20 ali več let ali pa naj jih sterilizirajo – če verjamejo, da se bodo potem oni – in domnevam, da predvsem otroci – počutili bolje. Zakon mora biti jasen in direkten, kajti le tako bo lahko jasno in neposredno določal položaje ljudi, ki jih varuje pred drugimi ljudmi in pred samimi seboj. Giorgio Agamben argumentira, da zakon po nujnosti ustvarja ljudi kot homines sacri, tj. subjekte, ki so poenostavljeno rečeno, v paradoksnem položaju glede na zakon. Vendar, ko do tako ustvarjenih položajev pridemo zavestno, tj. zaradi površnosti in moralk zakonodajalca, v tem ne vidim več nujnosti zakona, ampak cinizem zakonodajalca.

Naj za konec še enkrat poudarim sledeče: sam ne vidim problema v tem, da se trajno evidentira pedofile, temveč vidim problem v tem, da se trajno evidentira zgolj pedofile. Sporočilo, ki iz takšnega tretmaja sledi, pa je za funkcijo zakona precej neugodno. Pedofili v takšni zakonski ureditvi vzniknejo kot subjekti, ki jih sam zakon ne more obravnavati drugače kot skozi neko izjemno normo. Dobijo status čistega tujka, ki ga je potrebno obravnavati drugače kot vse ostale zločince. Dejansko pa ta status ni zapisan v naravi pedofila, temveč ga je ustvaril zakon sam.

  • Twitter
  • Facebook
  • Share/Bookmark

Kategorija: Aktualno, Aktualno in brez cenzure, Politični vplivi in pritiski, Razmišljanja, Slovenija