Arhiv dne 18.11.2011

Evropska unija – speča nevarnost

Dodaj komentar 18.11.2011 Gregor Kardinar

Danes zjutraj sem ob popivanju kave razmišljal o tem, kaj bi rekel Robert Schuman, če bi videl, kaj je nastalo iz ideje o kooperaciji držav evropskega kontinenta. To, da se je v grobu obrnil že vsaj dvakrat, če ne celo trikrat, je samoumevno. Kot prvo je današnja Evropska unija le še oddaljeni projekt elit, ki mu od znotraj daje tempo večni krog Barrosa, zunaj pa naj bi ga predstavljala Cathrine Ashton – ojoj, pardon, mislil sem Baronesse Ashton of Upholland. Pa saj ne gre za to, kdo vodi, ampak kako.

Robert Schuman, 1951

Schuman je imel takoj po drugi svetovni vojni v mislih Evropo, ki bo ekonomsko povezana. In na podlagi močnih ekonomskih vezi, ki spodbujajo partnerske odnose, naj bi se poglobili ostali mednarodni odnosi med državami, ki bi na koncu obvarovale krvavi kontinent pred novimi prelivanji krvi. In res – stvar deluje že pol stoletja. Ampak tako kot sem razmišljal o Shchumanu in njegovi veličastni ideji, sem zraven pomislil še na skrb nekaterih, ki pravijo, da so nam elite ugrabile našo državo. Kdo so te elite?

Baronesse Ashton of Upholland

Lahko jih naštejemo nekaj: to je denimo šaleški lobi, ki je zaslužen za to, da bo projekt  TEŠ 6 dokončan, tukaj so gradbeniške naveze, ki so ustvarjale kartele s političnim blagoslovom in s tem uničevale konkurenco, tukaj so poslanci, ki trgujejo s svojimi glasovi, lažnjivi politiki, ki pravijo, da ne uničujejo države, ampak da delajo le napake … in še bi lahko naštevali. Ampak zraven teh obstaja še neka druga elita, precej bolj eterična, nedefinirana, speča in s tem precej bolj nevarna. Gre za elito, ki vodi Evropsko unijo, ki je čedalje manj blizu t.i. evropskim državljanom. Pa pustimo pri miru tiste smešne projekte, kot je Evropa za državljane, ki naj bi spodbujale evropsko zavest. V resnici je to le fond, iz katerega se financirajo razne vladne in nevladne organizacije. O t.i. “pomnoževalnih” učinkih projektov, še nisem nikoli slišal.

Evropaska unija ni – ne vem, če je sploh kdaj bila – stvar evropskih državljanov. Nobena državniška entiteta ne more biti stvar državljanov, če nima ustave, ki bi jo državljani potrdili. Kaj tvori mojo zavest o Evropski uniji? Najprej veličastna Beethovnova Oda radosti, nato pa nekoliko manj veličastni Barroso, Baronesse Ashton of Upholland, Merkel, Sarkozy in Peterle. Predvsem pa tvori mojo zavest o evropski uniji eskalirajoče in zastrašujoče sovraštvo do grškega naroda.

Zveni znano? Lik nedelovnega Grka, ki prazni državne proračune delovnih, marljivih in etičnih evropskih protestantov. Neprestano moram poslušati, kako so Grki zabušantski, prevarantski, naduti … malo manjka, da ne bo internet poln raznih karikatur Grkov, ki bodo nalašč narisani s kakšnimi pretirano poudarjenimi potezami. Zveni podobno liku Juda izpred nekaj desetletij? Kaj niso Schuman in kompanija snovali evropske skupnosti zato, kot radi rečemo, da bi se nikoli več ne ponovilo kaj podobnega, kot se je pred in med drugo svetovno vojno. Ah, fraza “nikoli več” je najbolj žalostna besedna kreacija 20. stoletja. Vedno je bila izrečena prepozno. In Evropska unija elit, oddaljevanje te naddržavne entiete od ljudi proizvaja čustva, ki jih še predobro poznamo. Pa niso to le tista čustva iz 30′ let prejšnjega stoletja, gre tudi za tista čustva, ki smo jih občutili v Jugoslaviji do “bratskih narodov”, ki so zaradi razlik postajali vse manj bratski.  Srebrenica, Kabul, Gaza … Atene?

Gregor Kardinar

  • Twitter
  • Facebook
  • Share/Bookmark

Kategorija: Aktualno, Svet, miks, politika Tagi: ,