Arhiv dne 13.11.2011

Volitve so stvar racionalnih

Dodaj komentar 13.11.2011 Gregor Kardinar

Številni slovenski dnevniki so v soboto pisali o raziskavi družbe Valicon, v kateri so merili politične migracije volivcev. Ali so merili lojalnost volivcev? Ne, v tem primeru nikakor ne gre za lojalnost. Volivci namreč ne morejo biti lojalni ali nelojalni. Nelojalni so le člani strank, ko prestopajo od ene stranke k drugi, ko želijo svoje osebne interese, ki jih krstijo s prerivanjem v parlament, postaviti pred interese stranke, ki jo zapuščajo (izdajajo). Takšen primer je recimo Melita Župevc, ki je Boruta Pahorja prevarala z Zoranom Jankovićem. Srčno upam, da jo bodo volivci za to dezerterstvo kar se da strogo kaznovali.

Torej Valicon ni meril stopnje lojalnosti volivcev, ker je ta pojem nesmiseln, ampak je meril stabilnost njihovega volilnega odločanja. Seveda smo pri opredelitvi merjenega pojava lahko se natančnejši: šlo je za merjenje, kako se selijo glasovi od ene stranke k drugi stranki. Seveda bralcem dolgujem razlago, zakaj se mi zdi, da je natančnost pri teh opredelitvah izjemno pomembna.

Za razliko od nekaterih institucionalnih ekonomistov, ki odhod na volitve razumejo le skozi idiotsko prizmo cost-benefit analize, menim, da je odhod na volitve dejanje racionalnega subjekta. Velikokrat sem se zapletel v pogovor z zvestimi volivci nekaterih strank, ki so postali malo manj zvesti po tem, ko se je izkazalo, da gobezdanje strankarskih trobil ni pripeljalo tja, kamor so polagali svoje upe. To ni nič nenvadnega. Tisto, kar v takšnih primerih izzove mojo pozornost, je sklep, ki ponavadi iz tega razočaranja sledi: “Nikoli več jih ne bom volil, razočarali so me, sploh ne bom več odšel na volitve!” Bravo, mona, si mislim, pa to tudi naglas povem.

Politične migracije. Vir: Valicon

Naj obrazložim. Razočaranje številnih, ki tako odreagirajo, je povezano z njihovim idealističnim pogledom na politiko. Politična opcija, ki so jim zaupali svoj glas, se je hudo izneverila glede na ideal, ob katerem so merili porazno dejanskost. Ker se dejanskost in ideal nista pobotala, je, logično, sledilo razočaranje.  Z razočaranjem seveda ni nič narobe! Pomembno je, kaj človek s svojim razočaranjem naredi! Razočaranje mojih anekdotičnih sogovornikov žal ni bilo produktivno. Namesto da bi jih ta izkušnja streznila, tako da bi dnevne politike ne več primerjali z ideali, so raje ta ideal tako ponotranjili, da so se odločili, da sploh ne gredo več na volitve. Rezervirali so si intimni vrtiček v svoji domišliji, kjer so politiki enaki njihovim idealom. In dokler realnost temu prikupnemu vrtičku ne bo ustrezala, tudi ne bodo več šli na volitve. Kakšna žalostna regresija.

Dober sklep, ki sledi iz takšnega razočaranja, je povsem nasproten. Razočaranje nas mora vedno strezniti in zamajati sam okvir naše racionalnosti. Ugotoviti moramo, da so ideali otročja stvar – vsaj kar se tiče politike. Edina racionalna odločitev, ki sledi iz takšne izkušnje je naslednja: “Volil bom najboljše izmed najslabšega. Vem, da so moji ideali neumnost, ki sem jo podedoval še iz svojega otroštva. Zdaj bom racionalen in racionalnost je na strani realnih.” Tako razmišlja racionalni volivec, ki mu ni vseeno, kdo mu vlada.

Dobro. Naj naredim sedaj iz tega paberkovanja še nek politično aktualen sklep – naj dam torej tej formi nekaj mesa. Valicon je pokazal, kako strumno so se odselili glasovi od ostalih strank k Jankoviću in Virantu. In vem, da v Sloveniji živi veliko levih duš, ki jim spogledovanje s socialistničnimi ideajmi ni tuje. Vem tudi, da bodo glasovi teh duš ostali doma v domišliji idealov, ker so jih SD, Zares in LDS razočarali. Zato jih pozivam – in sam sem, da se razumemo, kar se da daleč proč od simpatiziranja s politiko teh strank – če vam je za socialistične ideje kaj mar, potem pojdite na volitve in izberite najboljše med najslabšim.

Gregor Kardinar

  • Twitter
  • Facebook
  • Share/Bookmark

Kategorija: Razmišljanja, Slovenija, miks, politika Tagi: , , , ,