Dogodek, naključje in usoda

4.02.2008

Dragi bralci, danes sem se odločil, da zapišem neko bolj ali manj obskurno proceduro mojega mišljenja, ki zadnje čase zaseda kotičke mojih sinaps. Naj bo zapis še tako obskuren, je to zato, ker je tema obskurna. Dogodek, naključje in usoda; to so znamenja, ki mišljenje silijo v nelagodje, zato sva se jaz in moja misel zatekla k metaforam, da bi nama bilo lažje. Pri pretresanju vprašanj, ki sledijo, sta mi pomagala zlasti J.C. Milner, ki v svoji knjigi Jasno delo, vpelje Mallarméjevo metaforo meta kocke, ter Jelica Šumič Riha, ki je na to temo zapisala nekaj misli v spremni študiji k omenjeni knjigi.

Kaj je merilo za določanje tega, da se je nekaj zgodilo? Kako lahko izkusimo ali mislimo to, da se je v redu bivajočega porajal dogodek?

Splošno razpoloženje našega časa je bojda zaznamovano z oholim prepričanjem, da se nič ne more zgoditi, da je dogodek usodno zapečaten z nemožnostjo. Vzemimo pravkar zapisani stavek kot nedokazano predpostavko, ki jo lahko v najboljši možnosti občutimo ali izkusimo.

Takšno razpoloženje temelji bodisi na prepričanju, da so se v preteklosti dogodki dogajali, zdaj pa se je dogodkovna niša zašila, bodisi na prepričanju, da je dogodek fikcija, mitologija, ki nikdar ni obstajala. Obe prepričanji združuje nek usoden pojem, to je nemožnost.

Vprašanji, ki se zastavljata, sta sledeči: Ali iz nemožnosti zares sledi zapora dogodka? in vprašanje, ki sledi iz prvega: Ali je možno prav skozi nemožnost odpreti nišo, ki omogoči nastop dogodka?

Vsak dogodek, pa naj bo dogodek nekaj, kar obstaja ali ne, označuje met kocke. Takrat, ko se kocka bolj ali manj nenadzorovano vrtinči v zraku, ostaja vseh šest možnosti odprtih. Ostaja, to je ključno, saj je kocka, pa naj bo še tako mehansko aktivna, izključena, suspendirana iz časa. Šele, ko bo padla, ko se bo njen ples umiril, bo zopet zdrknila v čas in nadaljevala svoje življenje kocke – do takrat pa bo le metaforizirala čas kot tak, ne vulgarni čas, ki je razcepljen na svoje tri enote (preteklost, sedanjost in prihodnost), ampak čas kot odprtost možnosti, ki se razpira iz suspenza preteklosti, sedanjosti in prihodnosti.

Plešoča kocka metaforizira možnost, ki se kotali na naključju številke, tiste številke, ki bo slejkoprej padla. Štetje, to je izkustveni, vulgarni čas, bo iz horizonta kocke možen šele po njenem padcu, s pojavitvijo njene številke. Toda v isti sapi padca se bo možnost zaprla, padla bo točno določena številka, ki jo bo števec nemudoma odčitali. Lahko bo zapisal serijo rezultatov in s tem bo omogočil času, da se razcepi ali pa ponovno vrne v svoje tri moduse in kocka bo sežeta z vztrajanjem v času. Fiksiranost je eno od imen predmeta izkustva. Kocka je padla.

Parafrazirajmo Milnerja: rezultat je takšen, kot je, ne da bi za to obstajal kakršen koli razlog, in hkrati ni nobenega razloga, da bi bil rezultat drugačen, kot je – bil bi samo drugačen rezultat. V dejstvu rezultata rezultat ne more biti drugi rezultat. Sploh ni pomembno, če so na ploskvah kocke številke ali pike, te črke se lahko spreminjajo, dejstvo padca, ki se je skotil iz naključnih poz kotaleče se kocke, pa vztraja. Vendar lahko bi bilo tudi drugače, to nam potrjuje možnost novega meta. Ponovimo, saturirajmo serijo. Kocke so padle.

Vsak met ostane markiran s temeljnima lastnostma: naključnost, ki se kotali na odprtih možnostih v nevulgarnem, odprtem časovnem horizontu, in dejstvo rezultata. In skozi ponovitev metov se pojavi – bolje –, se zapiše nemožnost. Milner kolosalno: »… nemogoče, da bi, potem ko so že spet padle, kocke na svoji čitljivi strani kazale neko drugo število. Tu vidimo, da se nemožno ne loči od kontingence, temveč tvori njeno realno jedro.« Vsakokrat bi lahko padla katerakoli stran, toda vsakokrat je padla prav ta stran kocke in nemožno je, da bi odčitali katero drugo.

Se je torej sploh kaj zgodilo? Kocke so se kotalile. Toda, še enkrat, ali se je sploh kaj zgodilo? Zgodil se je se nekega dogodka ali neke serije dogodkov. Se je metalo in se je kotalilo. Rezultat očitno sploh ni pomemben, lahko bi bil katerikoli. Pazljivi smo na gibanje med brezosebnim se metanja k osebnemu fiksiranju rezultata izkotaljene kocke. Kajti brez rezultata, ki kaže na nemožnost, bi nikdar ne uzrli dejstva odprtosti, ko so se možni rezultati – brez tistega, ki šteje – še kotalili na ploskvah kocke. Zdi se, kot da se odprti čas možnosti rezultatov odpira šele iz horizonta rezultata v vulgarnem, trodelnem času. Čas možnosti se odpira in z nami praznuje, zato da bi se ponovno suspendiral in ponudil uvid, da je pred vsakim padcem obstajalo naključje, ki je lastno ime možnosti.

Zanikanje možnosti dogodka, ki po predpostavki prežema razpoloženje našega časa, temelji na pozabi odprtih možnosti metov, ki so nemara vedno tako oddaljene, da nemara sploh nikdar zares niso obstajale in so hkrati tako konstitutivne za dejstva – v smislu rezultatov metov, ki paradoksalno ne morejo biti drugačni, da nas slepijo prav zaradi svoje prevelike bližine. Morebiti pa ne gre za našo pozabo, morebiti gre za specifično lastnost kock, da iz svojega rezultata, ki ga vedno izkusimo kot nujnega, brišejo naključni proces, ki garantira nemožnost, da bi bili dejanski rezultati različni. Morebiti pa pozabljamo na odprta naključja zato, ker dejansko kock nihče ni vrgel, kar ustvarja neznosno tesnoben občutek, da je naša usoda, čeprav ne bi mogla biti različna, rezultat naključnih kotaljenj.

Torej, ali iz nemožnosti zares sledi zapora dogodka? Nikakor, kajti dogodek, v kolikor ga razumemo kot nekaj izrednega, je prav vsako zgodeno dejstvo, kolikor je vsako zgodeno dejstvo rezultat meta kocke, kolikor se v njem svetlika paradoksalni prehod in sovpadanje naključja in nemožnosti. In nazadnje, ali je možno prav skozi nemožnost odpreti nišo, ki omogoči nastop dogodka? Te niše ne bomo odprli sami, to je stvar naključja in predvsem kocke. Prav zato so dogodki rešeni.

  • Twitter
  • Facebook
  • Share/Bookmark

V kategoriji Aktualno, Filozofija, Razmišljanja, miks

 

8 komentarjev Dodaj komentar

  • 1. vasijav  |  8.02.2008 ob 07:59

    huh… malo zablojeno vse skupaj… drugace pa… nic se nebi zgodilo, ce nebi bilo nikogar, ki bi opazil, da se je karkoli zgodilo…
    torej – potrebna je zavest…

    zdaj pa ce je usoda ali je ze v naprej doloceno – po moje so vse moznosti zmeraj odprte… kaj se pa manifestira pa je spet odvisno od zavesti… z drugimi besedami… vse je zavest… za ene nic, za druge vse… za une vmes pa marmelada…

  • 2. Gregor Kardinar  |  8.02.2008 ob 16:17

    Gregor Kardinar

    @vasiljav: “Zavest, ki bi opazila, da se je nekaj zgodilo,” po mojem ni nič več in nič manj kot eden izmed naključnih dogodkov. Zaradi človeške tendence po egoizaciji se zavesti ponavadi neargumentirano pripisuje funkcijo nekakšnega pogoja možnosti nasploh. Če ne bi bilo zavesti, ne bi bilo dogodkov, praviš, pri tem pa predpostavljaš, da tudi utemeljitveni akt zavesti postavi zavest sama. Takšen redukcionizem in poenostavljanje je sicer psihološko zelo varna pozicija, ki v svojem območju suvereno odloča o tem, kaj se je zgodilo in kaj se ni. Samoumevno se mi ne zdi niti to, da mora kreacije zavesti spremljati zavest. Kakorkoli, ne vem po kakšnem sofizmu praviš, da se vse zgodi v območju zavesti. To je seveda znak selektivnosti in ne mišljenja. Najlažje se je zapreti v nekakšen solipsistični krog, ki izjavlja, da je vse samo zavest. Predvsem pa je zanimivo opazovati takšne subjekte, kot si ti, kako hlastajo po preverjanju svoje pozicije in naslavljajo na druge vprašanja tipa, “dokaži mi, da obstaja kaj izven zavesti.” Slednje seveda nakazuje, da se nahaja neka potreba v tej poziciji, ki se je ne da zvesti na produkcijo zavesti. Če seveda trdno stojiš na predpostavki prosojne zavesti in zanemarjaš vsako izkustvo nezavednega (učinke jezikovnih spodrsljajev, sanj, vicov), ne morem drugega, kot ti reči, da si bodisi burkež bodisi psihotik. Postavitev zavesti kot pogoja možnosti nasploh, je bolj kot tvoja odločitev, odločitev širšega projekta, ki se imenuje historicizem. To je seveda ena izmed najbolj sladkih prevar, ki jih premore človeštvo, znotraj njega je vse jasno in razločno, celo dogodki se dogajajo – in glej ga zlomka – vedno imajo ti dogodki smisel in utemeljitev v prejšnjih dogodkih. Zahvaljujoč zavesti – temu skrbnemu pisarju dogodkov, ki mu bojda nič ne uteče – celo vse napreduje, vse se razvija in teži h končnemu smotru. Lepa pravljica, ni kaj.

  • 3. vasijav  |  8.02.2008 ob 16:34

    @grega: ne govoriva o “zavesti” osebka ampak absoluta…
    in pravzaprav je absolut edino merilo vsega – a kljub vsemu – ce je ta absolut nezavesten in se doloceni dogodki dogajajo… jih ne bo mogel nihce zaznati… lahko bi rekla, da bi jih lahko le prostor v casu… in ce receva, da je absolut prostor, cas, bla bla marmelada… pol ni nikogar, ki bi lahko meril to…
    z drugimi besedami: tudi ce se je kaj zgodilo… zate, zame in za vecino je brez pomena…
    lahko pa se ti sprasujes o nezavestni plati… lahko se sprasujes kaksni dogodki se zgodijo med “nezavestno” situacijo….
    kakorkoli… edino merilo je zavest… ti kot nezavesten igralec nisi mogel tega zaznati… ce pa si… ap si bil zavesten – amen!

    in ne mi zdaj z nekimi obarvanimi besedami in jih obracat na 1001 nacin… ce si ti spal in jaz sme ti vmes nategnu babo… tega nisi zavesten – zavesten si le tega, kar si sanjal… (razen, ce se nisi vmes zbudu in vidu situacijo…)

    pa lahk reces karkol… tko je!

  • 4. Gregor Kardinar  |  9.02.2008 ob 19:10

    Gregor Kardinar

    @vasijav: Bolj kot te berem, bolj se mi zdi tvoje stališče podobno temu, da bi danes še vedno trdili, da je zemlja v središču vesolja in da planeti namesto po elipsah krožijo po krožnicah. Neverjetno – prav zares! Po toliko različnih ponižanjih kolikor sta jih subirala zavest in absolut, po tolikih različnih prikazih in argumentacijah, ki prepričljivo dokazujejo, da je zavest prej napaka v vesolju, kot pa nepristranski opazovalec, ti še vedno postavljaš v zavest merilo. “Merilo je zavest,” praviš, to si se pa res dobro odločil. Ti pa seveda ne vidiš, da gre pri tem za odločitev, tebi se zdi celo nujno, da je zavest merilo. “Tko je” in drugače ne more biti. Si krasen primer egocentizma in egokracije. Deluješ popolnoma psihotično. No saj veš kako je z norci, zelo težko jim je dopovedati, da je svet zunaj njih nekoliko drugačen, kot si ga sami predstavljajo. Ti seveda nisi norec, ampak ker si egoist, postavljaš ontologijo norcev kot edino možno ontologijo.

    Samo mimogrede, da ti poenostavljeno in zbanalizirano razložim nekaj ABC-ja psihoanalize. Zavedno in nezavedno nista dva ločena ekstrema. Nezavedno se ne udejanja med tem, ko ti spiš in tvoj čutni aparat ni več nadzorovan iz strani zavesti, ni, skratka, nekaj kar se dogaja za hrbtom tvoje čutnosti. Sanje, besedni spodrsljaji in vici so pač znaki nekega procesa, tj. nezavednega mišljenja, ki ni zavesten ima pa še kakšen vpliv na zavestno misel. Predvsem prikazuje, kako plastično se vede zavest, ko stopajo prednjo tujki in kako hitro propade iluzija njene moči, ko se nekaj zares zalomi. Preseneča me, da v svojem življenju nisi še občutil tega, da je zavestni jaz zgolj neka sekundarna funkcija, ki precej neuspešno maskira neprosojno naravo človeškega bitja, ki ni – Bog pomagaj! – v celoti zvedljivo na zavest. Verjetno si še zelo mlad.

  • 5. vasijav  |  9.02.2008 ob 20:41

    @grega: res je… mlad sem in neumen… priznam… vseeno pa ne rabis biti zaljiv, ker trdnih dokazov nimas ne ti, ne jaz…
    lahko pa se greva kdo boljse argumentira… in to nima bas nc z realnostjo… po drugi strani – kaj pa je realnost, ce nima odzadaj neke zavesti…

    se pa strinjam,… zadeve se dogajajo nezavestno vecinima casa…
    toda – vedno je neka zavest… ze sami planeti se nebi vrteli brez nje… lahko sedaj mi dokazujes, da je gravitacija, bla bla bla… sam vseeno… dvomim v nakljucje in v to, da se je vse skupaj razvilo nakljucno brez zavesti in nam danes odpira moznost, da midva komunicirava na tak nacin, kot pac…

    drugace pa… ce je tebi tvoje stalisce vsec in si srecen – pol je to to… ker edino merilo za samega sebe – si to ti…

    problem je le ta, ce samega sebe ne poznas in neves kaj bi sploh rad – tukaj pa pride psihiatricna pomoc, bla bla… sam pol bi jo itak potrebovala vecina – ker spet – kaj pa je normalno? si ti ta absolut, ki odlocas o tem? je masa tista, ki odloca? tko da… karkoli bos ze nabluzu… bluzi… mogoce bos pa 1x postal res hud blusist ;)

    in sedaj se odmikam od najinega pogovora, ker ni konstruktiven ampak, kot si ze rekel… kdo od naju bo vecji ego – jaz se ponizno priklonim in ti recem: PRAV IMAS… VSE IMAS PRAV… TODA,….

  • 6. tornado  |  18.02.2008 ob 18:11

    Prebral bolj na hitro…po mojem zgodovina oz. zgodovinski dogodki se ne morejo ponoviti kot ti navajaš pri kocki

  • 7. vasijav  |  18.02.2008 ob 18:13

    @tornado: ja zgodovinski dogodki se ne ponavljajo… se pa ponavljajo principi – z drugimi besedami: ista zadeva z drugimi budalami…

  • 8. miha kosovel  |  21.02.2008 ob 19:08

    dobro dobro, ampak je že cajt, da napišeš kaj novega

Komentiraj

ne bo objavljen

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !

Dovoljeni so naslednji HTML ukazi:
<a href="" title=""> <abbr title=""> <acronym title=""> <b> <blockquote cite=""> <cite> <code> <del datetime=""> <em> <i> <q cite=""> <strike> <strong>

Trackback na to objavo  |  Prijavi se na RSS komentarjev