Arhiv za mesec Februar 2008

Dogodek, naključje in usoda

8 komentarjev 4.02.2008 Gregor Kardinar

Dragi bralci, danes sem se odločil, da zapišem neko bolj ali manj obskurno proceduro mojega mišljenja, ki zadnje čase zaseda kotičke mojih sinaps. Naj bo zapis še tako obskuren, je to zato, ker je tema obskurna. Dogodek, naključje in usoda; to so znamenja, ki mišljenje silijo v nelagodje, zato sva se jaz in moja misel zatekla k metaforam, da bi nama bilo lažje. Pri pretresanju vprašanj, ki sledijo, sta mi pomagala zlasti J.C. Milner, ki v svoji knjigi Jasno delo, vpelje Mallarméjevo metaforo meta kocke, ter Jelica Šumič Riha, ki je na to temo zapisala nekaj misli v spremni študiji k omenjeni knjigi.

Kaj je merilo za določanje tega, da se je nekaj zgodilo? Kako lahko izkusimo ali mislimo to, da se je v redu bivajočega porajal dogodek?

Splošno razpoloženje našega časa je bojda zaznamovano z oholim prepričanjem, da se nič ne more zgoditi, da je dogodek usodno zapečaten z nemožnostjo. Vzemimo pravkar zapisani stavek kot nedokazano predpostavko, ki jo lahko v najboljši možnosti občutimo ali izkusimo.

Takšno razpoloženje temelji bodisi na prepričanju, da so se v preteklosti dogodki dogajali, zdaj pa se je dogodkovna niša zašila, bodisi na prepričanju, da je dogodek fikcija, mitologija, ki nikdar ni obstajala. Obe prepričanji združuje nek usoden pojem, to je nemožnost.

Vprašanji, ki se zastavljata, sta sledeči: Ali iz nemožnosti zares sledi zapora dogodka? in vprašanje, ki sledi iz prvega: Ali je možno prav skozi nemožnost odpreti nišo, ki omogoči nastop dogodka?

Vsak dogodek, pa naj bo dogodek nekaj, kar obstaja ali ne, označuje met kocke. Takrat, ko se kocka bolj ali manj nenadzorovano vrtinči v zraku, ostaja vseh šest možnosti odprtih. Ostaja, to je ključno, saj je kocka, pa naj bo še tako mehansko aktivna, izključena, suspendirana iz časa. Šele, ko bo padla, ko se bo njen ples umiril, bo zopet zdrknila v čas in nadaljevala svoje življenje kocke – do takrat pa bo le metaforizirala čas kot tak, ne vulgarni čas, ki je razcepljen na svoje tri enote (preteklost, sedanjost in prihodnost), ampak čas kot odprtost možnosti, ki se razpira iz suspenza preteklosti, sedanjosti in prihodnosti.

Plešoča kocka metaforizira možnost, ki se kotali na naključju številke, tiste številke, ki bo slejkoprej padla. Štetje, to je izkustveni, vulgarni čas, bo iz horizonta kocke možen šele po njenem padcu, s pojavitvijo njene številke. Toda v isti sapi padca se bo možnost zaprla, padla bo točno določena številka, ki jo bo števec nemudoma odčitali. Lahko bo zapisal serijo rezultatov in s tem bo omogočil času, da se razcepi ali pa ponovno vrne v svoje tri moduse in kocka bo sežeta z vztrajanjem v času. Fiksiranost je eno od imen predmeta izkustva. Kocka je padla.

Parafrazirajmo Milnerja: rezultat je takšen, kot je, ne da bi za to obstajal kakršen koli razlog, in hkrati ni nobenega razloga, da bi bil rezultat drugačen, kot je – bil bi samo drugačen rezultat. V dejstvu rezultata rezultat ne more biti drugi rezultat. Sploh ni pomembno, če so na ploskvah kocke številke ali pike, te črke se lahko spreminjajo, dejstvo padca, ki se je skotil iz naključnih poz kotaleče se kocke, pa vztraja. Vendar lahko bi bilo tudi drugače, to nam potrjuje možnost novega meta. Ponovimo, saturirajmo serijo. Kocke so padle.

Vsak met ostane markiran s temeljnima lastnostma: naključnost, ki se kotali na odprtih možnostih v nevulgarnem, odprtem časovnem horizontu, in dejstvo rezultata. In skozi ponovitev metov se pojavi – bolje –, se zapiše nemožnost. Milner kolosalno: »… nemogoče, da bi, potem ko so že spet padle, kocke na svoji čitljivi strani kazale neko drugo število. Tu vidimo, da se nemožno ne loči od kontingence, temveč tvori njeno realno jedro.« Vsakokrat bi lahko padla katerakoli stran, toda vsakokrat je padla prav ta stran kocke in nemožno je, da bi odčitali katero drugo.

Se je torej sploh kaj zgodilo? Kocke so se kotalile. Toda, še enkrat, ali se je sploh kaj zgodilo? Zgodil se je se nekega dogodka ali neke serije dogodkov. Se je metalo in se je kotalilo. Rezultat očitno sploh ni pomemben, lahko bi bil katerikoli. Pazljivi smo na gibanje med brezosebnim se metanja k osebnemu fiksiranju rezultata izkotaljene kocke. Kajti brez rezultata, ki kaže na nemožnost, bi nikdar ne uzrli dejstva odprtosti, ko so se možni rezultati – brez tistega, ki šteje – še kotalili na ploskvah kocke. Zdi se, kot da se odprti čas možnosti rezultatov odpira šele iz horizonta rezultata v vulgarnem, trodelnem času. Čas možnosti se odpira in z nami praznuje, zato da bi se ponovno suspendiral in ponudil uvid, da je pred vsakim padcem obstajalo naključje, ki je lastno ime možnosti.

Zanikanje možnosti dogodka, ki po predpostavki prežema razpoloženje našega časa, temelji na pozabi odprtih možnosti metov, ki so nemara vedno tako oddaljene, da nemara sploh nikdar zares niso obstajale in so hkrati tako konstitutivne za dejstva – v smislu rezultatov metov, ki paradoksalno ne morejo biti drugačni, da nas slepijo prav zaradi svoje prevelike bližine. Morebiti pa ne gre za našo pozabo, morebiti gre za specifično lastnost kock, da iz svojega rezultata, ki ga vedno izkusimo kot nujnega, brišejo naključni proces, ki garantira nemožnost, da bi bili dejanski rezultati različni. Morebiti pa pozabljamo na odprta naključja zato, ker dejansko kock nihče ni vrgel, kar ustvarja neznosno tesnoben občutek, da je naša usoda, čeprav ne bi mogla biti različna, rezultat naključnih kotaljenj.

Torej, ali iz nemožnosti zares sledi zapora dogodka? Nikakor, kajti dogodek, v kolikor ga razumemo kot nekaj izrednega, je prav vsako zgodeno dejstvo, kolikor je vsako zgodeno dejstvo rezultat meta kocke, kolikor se v njem svetlika paradoksalni prehod in sovpadanje naključja in nemožnosti. In nazadnje, ali je možno prav skozi nemožnost odpreti nišo, ki omogoči nastop dogodka? Te niše ne bomo odprli sami, to je stvar naključja in predvsem kocke. Prav zato so dogodki rešeni.

  • Twitter
  • Facebook
  • Share/Bookmark

Kategorija: Aktualno, Filozofija, Razmišljanja, miks

Pedofilija

6 komentarjev 1.02.2008 Gregor Kardinar

V novem kazenskem zakoniku (KZ-1) se je pojavil predlog o trajnem evidentiranju pedofilov, tj. oseb, ki so kršile spolno nedotakljivost oseb mlajših od 15 let. V nadaljevanju bom skušal argumentirati, zakaj je takšen predlog neprimeren. Seveda si vsi želimo, da bi naša družba ne imela pedofilov, vendar se le malokrat vprašamo, kakšne spremembe doprinese trajno evidentiranje statusu zakona.

Zelo razširjeno mnenje pravi, da pedofili niso iste vrste prestopniki kot tatovi, kajti impulzi, ki pedofile vodijo pri njihovih ravnanjih, niso isti kot pri tatovih. Skrajno problematična se mi zdi naslednja argumentacija: tatove silijo v ravnanje pretežno zunanji impulzi, kot je npr. materialna beda, pedofile pa notranji impulzi, ki so trdno, celo nespremenljivo zapisani v psihološkem ozadju. To nenavadno sklepanje temelji na nedokazani predpostavki, da je zunanje, družbene impulze lažje nadzirati in nanje terapevtsko učinkovati kot na notranje, psihološke impulze. Strnjeno rečeno in na mesen način povedano: kdor je enkrat nedostojno božal malo deklico, jo bo vsaj še enkrat – tudi –, če bo šel skozi proces rehabilitacije. Tisti, ki zagovarjajo takšno stališče, bi se morali vprašati, ali nemara ne s takšnim neutemeljenim prepričanjem obelodanjajo zgolj svoje lastne fantazije: »Če bi JAZ sam enkrat nedostojno pobožal malo deklico, VEM, da bi si ne mogel kaj, da NE BI nekoč tega ponovil.« Skratka, »argument« sklepa po psihološki analogiji. Kolikor je meni znano, predlagatelji kazenskega zakonika niso naredili strokovne raziskave (vsaj objavljena ni), zato upravičeno sklepam, da se odločajo po lastni psihološki analogiji.

Naj se za trenutek vrnem k razliki med družbeno in psihološko pogojenostjo, saj se razlika itak odpravlja kar sama od sebe. Zadošča namreč, da pomislimo na kleptomanijo (po SSKJ: bolezensko nagnjenje h kraji), ki na kristalno jasen način postavi velik vprašaj nad omenjeno delitev. Kleptomanija v tem kontekstu zelo lepo pokaže, kako se medsebojno prežemata, ne pa izključujeta, družbeno in psihološko, kajti kleptoman prav zaradi bolezenskih (beri psiholoških) impulzov postane tat. In prepričan sem, da se nahaja v vsakem ropu kateregakoli posameznika sled psihološke pogojenosti, pa naj se navzven zdi še tako pogojen z lakoto, slabimi življenjskimi razmerami, itn. Dopustite mi, da to nekoliko ponazorim. Veliki Jacques Lacan pravi, da je vsako ljubosumje vedno in za vsakogar patološko občutje. Naj ima prevarani moški še toliko materialnih dokazov, da ga žena vara in naj mu postanejo razlogi njenega varanja še tako jasni, bo njegovo ljubosumje vselej in povsod patološko. Ne obstaja nevtralno, oddaljeno gledišče, od koder bi lahko prevarani občutil »čisti« občutek ljubosumja, kajti ljubosumje je vselej že (vsaj) strategija povračilnega udarca, če ne celo kaj več. Ljubosumje je že del celotnega horizonta, v katerem se je varanje zgodilo (je bilo sploh možno), ki vase vključuje vse, od problemov, ki sta jih zakonca imela v preteklosti, do dogodka varanja. Ljubosumje ni rešitev, temveč notranji element, ki problem dodatno poglablja. Skratka, če stvar skrajšam, za svoje ljubosumje smo vselej krivi sami, tudi če je vedno drugi tisti, ki nas prevara. In v identičnem horizontu se gibljejo tatovi (in pedofili). Kraja je vedno in za vsakogar širša strategija od poenostavljene strategije pridobivanja koristi z namenom izstopa iz bede. Vedno pomeni še nekaj več (npr. zadoščenje) in za ta več odgovarja psihološko ozadje tatov.

In kaj sem želel z vsem tem napletanjem povedati? Da smo lahko do rehabilitacije tatov (in ostalih prestopnikov) enako nezaupljivi kot do pedofilov. Razlogi za višje nezaupanje do rehabilitacije enih ne morejo nikdar biti utemeljeni. Toda… Toda, saj so vendarle pedofili nevarnejši od ostalih zločincev, njihovi zločini so ostudnejši, zato se je potrebno pred njimi bolje zavarovati kot pred ostalimi. Toda… Toda, kaj pomeni trajno evidentiranje pedofilov za zakon in njegovo pravičnost? Če dobi npr. nek pedofil tri letno zaporno kazen, potem bi po treh letih v luči zakona moral biti opran krivde in bi se njegov zločin skozi določen čas moral izbrisati iz kazenske evidence. Trajno evidentiranje pa pomeni, da ostane njegov zločin senca, ki ga bo spremljala do konca njegovih dni. Pedofil bo iz gledišča zakona v nekem vmesnem položaju, opran bo krivde in istočasno se je nikdar ne bo mogel znebiti, kajti prek trajne evidence – ki bo dostopna javnim ustanovam, ki skrbijo za otroke in mladoletnike – ga bo krivda bremenila do konca njegovih dni. Nočem reči tega, da si pedofil ne zasluži strožje kazni, kot jo ima sedaj, zaradi mene ga lahko zaprejo dosmrtno; nasprotno, problem vidim v pravnem statusu pedofila po koncu zaporne kazni, ne pa v njegovem osebnem počutju, ki bo iz tega izhajalo. Namesto takšnih ukrepov, ki blatijo dobro ime zakona, naj pedofile zaprejo v institucije za 20 ali več let ali pa naj jih sterilizirajo – če verjamejo, da se bodo potem oni – in domnevam, da predvsem otroci – počutili bolje. Zakon mora biti jasen in direkten, kajti le tako bo lahko jasno in neposredno določal položaje ljudi, ki jih varuje pred drugimi ljudmi in pred samimi seboj. Giorgio Agamben argumentira, da zakon po nujnosti ustvarja ljudi kot homines sacri, tj. subjekte, ki so poenostavljeno rečeno, v paradoksnem položaju glede na zakon. Vendar, ko do tako ustvarjenih položajev pridemo zavestno, tj. zaradi površnosti in moralk zakonodajalca, v tem ne vidim več nujnosti zakona, ampak cinizem zakonodajalca.

Naj za konec še enkrat poudarim sledeče: sam ne vidim problema v tem, da se trajno evidentira pedofile, temveč vidim problem v tem, da se trajno evidentira zgolj pedofile. Sporočilo, ki iz takšnega tretmaja sledi, pa je za funkcijo zakona precej neugodno. Pedofili v takšni zakonski ureditvi vzniknejo kot subjekti, ki jih sam zakon ne more obravnavati drugače kot skozi neko izjemno normo. Dobijo status čistega tujka, ki ga je potrebno obravnavati drugače kot vse ostale zločince. Dejansko pa ta status ni zapisan v naravi pedofila, temveč ga je ustvaril zakon sam.

  • Twitter
  • Facebook
  • Share/Bookmark

Kategorija: Aktualno, Aktualno in brez cenzure, Politični vplivi in pritiski, Razmišljanja, Slovenija