Evropska unija – speča nevarnost

Dodaj komentar 18.11.2011 11:03 Gregor Kardinar

Danes zjutraj sem ob popivanju kave razmišljal o tem, kaj bi rekel Robert Schuman, če bi videl, kaj je nastalo iz ideje o kooperaciji držav evropskega kontinenta. To, da se je v grobu obrnil že vsaj dvakrat, če ne celo trikrat, je samoumevno. Kot prvo je današnja Evropska unija le še oddaljeni projekt elit, ki mu od znotraj daje tempo večni krog Barrosa, zunaj pa naj bi ga predstavljala Cathrine Ashton – ojoj, pardon, mislil sem Baronesse Ashton of Upholland. Pa saj ne gre za to, kdo vodi, ampak kako.

Robert Schuman, 1951

Schuman je imel takoj po drugi svetovni vojni v mislih Evropo, ki bo ekonomsko povezana. In na podlagi močnih ekonomskih vezi, ki spodbujajo partnerske odnose, naj bi se poglobili ostali mednarodni odnosi med državami, ki bi na koncu obvarovale krvavi kontinent pred novimi prelivanji krvi. In res – stvar deluje že pol stoletja. Ampak tako kot sem razmišljal o Shchumanu in njegovi veličastni ideji, sem zraven pomislil še na skrb nekaterih, ki pravijo, da so nam elite ugrabile našo državo. Kdo so te elite?

Baronesse Ashton of Upholland

Lahko jih naštejemo nekaj: to je denimo šaleški lobi, ki je zaslužen za to, da bo projekt  TEŠ 6 dokončan, tukaj so gradbeniške naveze, ki so ustvarjale kartele s političnim blagoslovom in s tem uničevale konkurenco, tukaj so poslanci, ki trgujejo s svojimi glasovi, lažnjivi politiki, ki pravijo, da ne uničujejo države, ampak da delajo le napake … in še bi lahko naštevali. Ampak zraven teh obstaja še neka druga elita, precej bolj eterična, nedefinirana, speča in s tem precej bolj nevarna. Gre za elito, ki vodi Evropsko unijo, ki je čedalje manj blizu t.i. evropskim državljanom. Pa pustimo pri miru tiste smešne projekte, kot je Evropa za državljane, ki naj bi spodbujale evropsko zavest. V resnici je to le fond, iz katerega se financirajo razne vladne in nevladne organizacije. O t.i. “pomnoževalnih” učinkih projektov, še nisem nikoli slišal.

Evropaska unija ni – ne vem, če je sploh kdaj bila – stvar evropskih državljanov. Nobena državniška entiteta ne more biti stvar državljanov, če nima ustave, ki bi jo državljani potrdili. Kaj tvori mojo zavest o Evropski uniji? Najprej veličastna Beethovnova Oda radosti, nato pa nekoliko manj veličastni Barroso, Baronesse Ashton of Upholland, Merkel, Sarkozy in Peterle. Predvsem pa tvori mojo zavest o evropski uniji eskalirajoče in zastrašujoče sovraštvo do grškega naroda.

Zveni znano? Lik nedelovnega Grka, ki prazni državne proračune delovnih, marljivih in etičnih evropskih protestantov. Neprestano moram poslušati, kako so Grki zabušantski, prevarantski, naduti … malo manjka, da ne bo internet poln raznih karikatur Grkov, ki bodo nalašč narisani s kakšnimi pretirano poudarjenimi potezami. Zveni podobno liku Juda izpred nekaj desetletij? Kaj niso Schuman in kompanija snovali evropske skupnosti zato, kot radi rečemo, da bi se nikoli več ne ponovilo kaj podobnega, kot se je pred in med drugo svetovno vojno. Ah, fraza “nikoli več” je najbolj žalostna besedna kreacija 20. stoletja. Vedno je bila izrečena prepozno. In Evropska unija elit, oddaljevanje te naddržavne entiete od ljudi proizvaja čustva, ki jih še predobro poznamo. Pa niso to le tista čustva iz 30′ let prejšnjega stoletja, gre tudi za tista čustva, ki smo jih občutili v Jugoslaviji do “bratskih narodov”, ki so zaradi razlik postajali vse manj bratski.  Srebrenica, Kabul, Gaza … Atene?

Gregor Kardinar

  • Twitter
  • Facebook
  • Share/Bookmark


Kategorija: Aktualno, Svet, miks, politika Tagi: ,

Volitve so stvar racionalnih

Dodaj komentar 13.11.2011 18:51 Gregor Kardinar

Številni slovenski dnevniki so v soboto pisali o raziskavi družbe Valicon, v kateri so merili politične migracije volivcev. Ali so merili lojalnost volivcev? Ne, v tem primeru nikakor ne gre za lojalnost. Volivci namreč ne morejo biti lojalni ali nelojalni. Nelojalni so le člani strank, ko prestopajo od ene stranke k drugi, ko želijo svoje osebne interese, ki jih krstijo s prerivanjem v parlament, postaviti pred interese stranke, ki jo zapuščajo (izdajajo). Takšen primer je recimo Melita Župevc, ki je Boruta Pahorja prevarala z Zoranom Jankovićem. Srčno upam, da jo bodo volivci za to dezerterstvo kar se da strogo kaznovali.

Torej Valicon ni meril stopnje lojalnosti volivcev, ker je ta pojem nesmiseln, ampak je meril stabilnost njihovega volilnega odločanja. Seveda smo pri opredelitvi merjenega pojava lahko se natančnejši: šlo je za merjenje, kako se selijo glasovi od ene stranke k drugi stranki. Seveda bralcem dolgujem razlago, zakaj se mi zdi, da je natančnost pri teh opredelitvah izjemno pomembna.

Za razliko od nekaterih institucionalnih ekonomistov, ki odhod na volitve razumejo le skozi idiotsko prizmo cost-benefit analize, menim, da je odhod na volitve dejanje racionalnega subjekta. Velikokrat sem se zapletel v pogovor z zvestimi volivci nekaterih strank, ki so postali malo manj zvesti po tem, ko se je izkazalo, da gobezdanje strankarskih trobil ni pripeljalo tja, kamor so polagali svoje upe. To ni nič nenvadnega. Tisto, kar v takšnih primerih izzove mojo pozornost, je sklep, ki ponavadi iz tega razočaranja sledi: “Nikoli več jih ne bom volil, razočarali so me, sploh ne bom več odšel na volitve!” Bravo, mona, si mislim, pa to tudi naglas povem.

Politične migracije. Vir: Valicon

Naj obrazložim. Razočaranje številnih, ki tako odreagirajo, je povezano z njihovim idealističnim pogledom na politiko. Politična opcija, ki so jim zaupali svoj glas, se je hudo izneverila glede na ideal, ob katerem so merili porazno dejanskost. Ker se dejanskost in ideal nista pobotala, je, logično, sledilo razočaranje.  Z razočaranjem seveda ni nič narobe! Pomembno je, kaj človek s svojim razočaranjem naredi! Razočaranje mojih anekdotičnih sogovornikov žal ni bilo produktivno. Namesto da bi jih ta izkušnja streznila, tako da bi dnevne politike ne več primerjali z ideali, so raje ta ideal tako ponotranjili, da so se odločili, da sploh ne gredo več na volitve. Rezervirali so si intimni vrtiček v svoji domišliji, kjer so politiki enaki njihovim idealom. In dokler realnost temu prikupnemu vrtičku ne bo ustrezala, tudi ne bodo več šli na volitve. Kakšna žalostna regresija.

Dober sklep, ki sledi iz takšnega razočaranja, je povsem nasproten. Razočaranje nas mora vedno strezniti in zamajati sam okvir naše racionalnosti. Ugotoviti moramo, da so ideali otročja stvar – vsaj kar se tiče politike. Edina racionalna odločitev, ki sledi iz takšne izkušnje je naslednja: “Volil bom najboljše izmed najslabšega. Vem, da so moji ideali neumnost, ki sem jo podedoval še iz svojega otroštva. Zdaj bom racionalen in racionalnost je na strani realnih.” Tako razmišlja racionalni volivec, ki mu ni vseeno, kdo mu vlada.

Dobro. Naj naredim sedaj iz tega paberkovanja še nek politično aktualen sklep – naj dam torej tej formi nekaj mesa. Valicon je pokazal, kako strumno so se odselili glasovi od ostalih strank k Jankoviću in Virantu. In vem, da v Sloveniji živi veliko levih duš, ki jim spogledovanje s socialistničnimi ideajmi ni tuje. Vem tudi, da bodo glasovi teh duš ostali doma v domišliji idealov, ker so jih SD, Zares in LDS razočarali. Zato jih pozivam – in sam sem, da se razumemo, kar se da daleč proč od simpatiziranja s politiko teh strank – če vam je za socialistične ideje kaj mar, potem pojdite na volitve in izberite najboljše med najslabšim.

Gregor Kardinar

  • Twitter
  • Facebook
  • Share/Bookmark


Kategorija: Razmišljanja, Slovenija, miks, politika Tagi: , , , ,

Brezposelnost in zlo sindikatov

4 komentarjev 8.11.2011 13:45 Gregor Kardinar

Danes me je neka zelo banalna okoliščina prisilila v razmišljanje o brezposelnosti in številnih vprašanjih, ki jih sproža. Tok zavesti me je vodil v razmišljanje o problemu razmerja moči med delodajalci in delavci, ki je nekakšna nevralgična točka vprašanja o brezposelnosti.

Pomislil sem, da obstaja neka zelo pomembna, a povsem zanemarjena razlika med tem, da nekdo “kupi delovno zmožnost” in da nekdo “prodaja svojo storitev”. Pustimo sedaj pravna razmerja, ki jih opredeljujejo dalavne pogodbe, zadržimo se raje v svetu psihologije in družbenih vlog. Od vaše pozicije moči je odvisno, ali ste nekdo, ki je zaposlen pri nekomu, ali pa ste nekdo, ki isti osebi prodaja svojo storitev. Ta pozicija moči je opredeljena z vašo dodano vrednostjo, vaša dodana vrednost pa z vašo posebno zmožnostjo, znanjem ali visoko specializiranostjo. Višjo dodano vrednost kot imate, bolj ste v vlogi tistega, ki prodaja svojo storitev, ko razpolaga s kapitalom svojega znanja. Manj znanja kot imate, bolj ste potisnjeni v vlogo surovega dela, ki je po definiciji in dojemanju drugo kapitala. S tem pa ste potisnjeni v vlogo tistega, ki ga delodajalec zaposli. Storitev ste zmožni ponuditi le, če imate svoj kapital v znanju ali kakšni specializaciji.

Slovenija.Ljubljana.10.05.2010 Predsednik vlade Borut Pahor je sprejel predstavnike sindikatov in delodajalcev.Foto:Matej Druznik/DELO

Seveda pa s posedovanjem kakršnekoli oblike kapitala raste pogajalska moč posameznika. To je ključno. Ne raste moč kolektiva, ampak raste moč posameznika. To pa je nekaj, kar ni všeč sindikatom. Bodimo iskreni. Sindikati ne nasprotujejo bolj fleksibilnemu trga dela zaradi tega, ker bi lahko povečeval brezposelnost – sindikate brezposelni ne zanimajo. Temveč nasprotujejo zato, ker pred marljivost in pridnost, ključni vrednoti kolektivizma, postavlja vrednoti znanja in specializiranosti, ki sta vrenoti svobode posameznika. Le ti dve vrednoti lahko povečujeta pogajalsko moč posameznika, ki naposled sindikata ne potrebuje več. Velikokrat sem presenečen, ko slišim brezposelne posameznike, ki podpirajo delo sindikatov. Res škoda, ker ne razumejo, da so sindikati njihovi najnevarnejši nasprotniki, saj delajo v korist in oskrbujejo le zaposlene. Sinikati delujejo in so organizirani kot lobi, ki ščiti določeno interesno skupino in prav gotovo ta skupina niso brezposelni. Kadar se vodje sindikatov zavzemajo za brezposelne, takrat smo lahko gotovi, da je v ozadju zlo in prevara.

Vzpostaviti moramo državo, ki je ne vodi duh kolektivizma, ampak duh svobodnega posameznika, ki delodajalcu prodaja storitve, državo pa oskrbuje z davki, ki napajajo skromnega duha svobode.

Gregor Kardinar


  • Twitter
  • Facebook
  • Share/Bookmark


Kategorija: Aktualno, Aktualno in brez cenzure, Razmišljanja, miks, politika Tagi: , , ,

Utaja davkov je napad na državo

16 komentarjev 5.11.2011 14:54 Gregor Kardinar

Sinoči sta se na Odmevih srečala dva stara prijetelja. Rosvita Pesek in Janez Janša. Nikoli ne bom pozabil njenega razočaranega obraza na volilni dan iz leta 2008, ko se ji je skorajda zarekel zmagovalec volitev na volilni oddaji RTV Slovenije. Sinoči je bilo vse drugače, njen obraz je bil rožnat kot že davno ne in prav tako so bila rožnata vprašanja, ki jih je postavila Janši.

Janez Janša in Rosvita Pesek na Odmevih

Bolj dobronamernih in prijaznih vprašanj mu res ne bi mogla nameniti. Prvo vprašanje je bilo: ali je pripravljen biti v vladi, ki je ne vodi on sam. Na prvi pogled direktno in precej spolzko vprašanje za človeka, ki ne zamudi priložnosti, da bi se hvalil s svojo konstruktivnostjo. Vendar vprašanje je dajalo le videz spolzkega terena, saj ga je Janša znal speljati na svoj mlin, ko je ponovno ponovil znano mantro, kako je odprtih rok vabil stranke v koalicijo leta 2004. Kakšno vezo ima to z njegovo pripravljenostjo, da bi bil samo “the second in command”, ne vem, vem pa, da je storil dober retorični manever. Vsa sledeča vprašanja pa so bila takšna, da odgovori niso mogli služiti drugemu kot politični propagandi – bila so povsem neinformativnega značaja. Kar se seveda ne spodobi za drugo osrednjo informativno oddajo po Dnevniku.

Nekaj pa sem se vselej naučil od tega intervjuja. Kot strela iz jasnega v predzadnjem vprašanju Rosvita Pesek preseneti: “… med kandidati na vaši listi pa se je znašel tudi kakšen, ki je kdaj prišel v navzkrižje z zakonom, ali pa npr. oddal napačno davčno napoved. Kako to?” Krasen trojanski konj. In odgovor Janeza Janše? “To je mogoče, tudi jaz sem pred sodiščem. Listo gospoda Viranta pa vodi človek, ki je bil mesec dni nazaj obsojen na eno leto pogojno. To je gospod Virant. Torej tega je polno. Ni pa še sodba pravnomočna in tudi v mojem primeru ni niti sodbe na prvi stopnji. Menim, da te stvari izkoriščajo v neke znane namene.” Vemo: dokler nisi obsojen, si nedolžen. Vendar tukaj gre za Borisa Popoviča, ki je že bil pravnomočno obsojen. Gre tudi za Stojana Auerja, ki je prav tako bil pravnomočno obsojen.

Boris Popovič se odloča, če bi poletel v parlament

Tako Popovič kot Auer sta bila pravnomočno obsojena in s tem družbeno spoznana kot utajevalca davkov – po mojem mnenju je to najhušji zločin zoper državo, ki ga lahko posameznik stori. Gre za neposreden napad na državno entiteto kot tako, gre za napad na državni proračun, ki je vir njenega obstoja. S tem dejanjem se odreka državi vir, iz katerega se napajajo njene institucije. Zato je utajevanje davkov tudi prikrit napad na same institucije države. In da to zagreši “wannabe” politik, ki bi moral biti zgled državotvornosti? To je goljufija višje sorte.

Stojan Auer se uči seštevanke

Takšnega kongresa, s takšnimi imeni – Janez Janša – se lahko sramuješ!

Gregor Kardinar

  • Twitter
  • Facebook
  • Share/Bookmark


Kategorija: Aktualno, Slovenija, Volitve, miks, politika Tagi: , , , , , ,

Jesenski vrtni pridelek

Dodaj komentar 3.11.2011 23:24 Gregor Kardinar

Jesen je krasen letni čas, kdor jo sovraži, ta je pravzaprav ne razume. Nasploh pa je v gnitju nekaj večnega. Par dni nazaj me je presenetila na prav poseben način. Prvega novembra, ko sem bil na obisku v Novi Gorici, sem na našem vrtu nabiral paprike. Paradižnik se je osušil že pred koncem septembra, paprike pa vztrajajo vse do prve slane, ki je letos še ni bilo. A vendar sem bil zbegan nad tem, kar sem nabral. Poglejte!

Paprika ali paradižnik 1?

Paprika ali paradižnik 2?

Vem, da imam pred seboj papriko, a nisem prepričan, da ni to navsezadnje paradižnik.

Gregor Kardinar

  • Twitter
  • Facebook
  • Share/Bookmark


Kategorija: Futr, Hrana, Humor Tagi: , , ,

Za koliko bo padel življenjski standard?

1 komentar 2.11.2011 21:59 Gregor Kardinar

Spomenke Hribar nikoli nisem jemal resno. Ne zamudi trenutka, ne da bi pokazala, kako prestrašena je – in prestrašenih ljudi ne maram. Vendar pa se kdaj znajde na pravem mestu in uspe ji, da nas prestraši ob čisto pravem trenutku. To se ji je zgodilo v ponedeljek na oddaji Studi City. Pred njenim intervjujem sta se reklamirala Virant in Janković. Na Štefančičevo vprašanje, “Za koliko napovedujeta, da bo padel naš življenjski standard v naslednjih letih?” sta oba v izigrani začudenosti zavrnila vprašanje kot tako. Odgovarjata, da bo vendarle rastel.

Rastel?! Imeli bomo gospodarsko rast, ki bo zagotovila, da bo naš življenjski standard rastel?! Tega si še Pahor, ko se ga loti najbolj temačen delirij, ne bi upal napovedati. A vrnimo se k Spomenki Hribar, ki se je pojavila – kot se zanjo vendarle spodobi – zato, da bi nas nekoliko prestrašila, toda z namenom, da bi nakoncu postali budni in trezni. Spomenka Hribar zagotavlja, da bo standard padel, in prav ima.

Volitve bodo 4. decembra. Preden se bo nova vlada konstituirala in pričela z rednim delom, bo že naslednje leto. V tem času se bo samodejno dvignila zaposlenost, banke bodo normalno pumpale denar v sestradano gospodarstvo, Državni svet ne bo več arbitrarno metal v obraz vlade veto za vetom, deficit v proračunu bo enak nič in javni dolg se bo nehal povečevati. In magično bo s tem tudi standard zrastel.

Ko slišim tako neverjetno obljube iz ust tistih, ki naj bi predstavljali t.i. “novo ponudbo” in pa “učinkovito vladanje”, me je skupaj s Spomenko Hribar strah.

Gregor Kardinar

  • Twitter
  • Facebook
  • Share/Bookmark


Kategorija: miks Tagi: ,

Svečka manj? Ne – hvala!

6 komentarjev 1.11.2011 15:19 Gregor Kardinar

Danes je dan vseh svetih in tudi dan, ko se spominjamo na mrtve, ki so krojili usodo naše družine, skupnosti in naroda. V krogu družine in bližnjih se jih, prav vse, s ponosom spominjamo s prižigom sveč. Tistih pravih iz voska in stenja, ki oddajajo skromen, a vendarle oster plamen, ki simbolizira jasnino našega spomina.  Če bi mogel, bi jih vsakomur, ki mi je bil drag, prižgal tisočkrat po tisoč!

Spomin na mrtve, ki ga materializira naravni ogenj sveče, je vreden tisočero jeznih eko teroristov. Eko lobiji naj gredo pred Lafarge in kar se da daleč proč od grobov.

Gregor Kardinar

  • Twitter
  • Facebook
  • Share/Bookmark


Kategorija: miks Tagi: ,

Invalidna politika ministrstva za delo

1 komentar 31.10.2011 18:45 Gregor Kardinar

Pravkar sem se spomnil, kako sem bil zgrožen pred dnevi, ko sem slišal novico, da so rehabilitacijski centri v Sloveniji morali zapreti vrata, ker jim bo v naslednjih mesecih zmanjkalo denarja. Kot davkoplačevalec in državljan RS sem sedaj še dodatno zgrožen, ko o tem razmišljam v luči 2. člena ustave, ki pravi, da je Slovenija socialna država.

Kaj naj bi to, da je Slovenija socialna država, sploh pomenilo? Najprej pomeni to, da smo kot narod pridobili ključno civilizacijsko vrednoto: empatijo. Zaradi nje premoremo skrb za sočloveka. In kdo je sočlovek? Iz državljanskega vidika je to oseba, na katero se nanašajo določene pravice in dolžnosti – je subjekt ustave in zakona. Kot davkoplačevalec sem zgrožen, da živim v državi, kjer ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve zanemarja ustavno pravico invalidov in ljudi, ki imajo dodatne potrebe.

Problem, ki ga vidim, je predvsem v tem, da najprej nisem zadovoljen s številnimi višinami davčnih stopnj v naši državi, nato pa me jezi še to, da mi na ministrstvu ukradejo blagodejen občutek, da so vsaj tisti, ki imajo dodatne potrebe, zaradi tega nekoliko zaščiteni. Navdaja me nelagodje in krivec je ministrstvo ter njegova planska nesposobnost, zaradi katere niso predvidevali, da se bo letos za 31 odstotkov povečala potreba po invalidski in podobni pomoči. Od tod nenadno in nepričakovano zaprtje centrov. Mimogrede: strokovnjaki, ki se s tem ukvarjajo, trdijo, da prezgodnja prekinitev terapije razveljavi vse terapevtske učinke, ki bi jih ta lahko imela, če bi bila izpeljana do konca.

Zadnji bodo v nebesih prvi, pravi nauk neke religije. V Sloveniji pa bodo invalidi med prvimi, ki bodo čutili ostrino proračunskega skalpela.

Gregor Kardinar

  • Twitter
  • Facebook
  • Share/Bookmark


Kategorija: miks Tagi: ,

Kako izsiliti okoljsko dovoljenje?

Dodaj komentar 31.10.2011 09:43 Gregor Kardinar

Odločil sem se, da bom med drugim objavljal tudi čisto tehnične nedoslednosti, ki jih uspem ugotoviti med branjem programov političnih strank, ki so bili sestavljeni za prihajajoče volitve.

Tako sem denimo bil med branjem programa Liste Gregorja Viranta sprva navdušen nad obljubo, da se bo postopek pridobivanja okoljskega soglasja drastično izboljšal. Obljuba zveni mikavno: če v enem mesecu organ, ki je pristojen za odločanje, ne odgovori na prošnjo, se šteje, kot da je okoljsko soglasje dano. Imenitno: breme počasnosti organa bo nosila država sama.

Sedaj pa si predstavljamo organizirano skupino, ki na pristojni organ pošlje na stotine prošenj za pridpobitev soglasij. Organ mora obravnavati vsako. In kaj hitro se lahko zgodi, da jih v enem mesecu ne bo mogel obravnavati vseh, kar bo avtomatično vodilo v izdajo soglasij tistih, ki jih zaradi te načrtovane poplave ne bo uspelo sprocesirati.

Učinkovitost zaradi učinkovitosti ni prava učinkovitost, ampak je le stvar abstraktne teorije, ki ne upošteva prakse. Raje bi nekoliko počasneje. Zaposlene v državnih organih, ki ne izpolnijo mesečne kvote sprocesiranih zahtevkov, pa lahko odpustimo. Včasih je reorganizacija zaposlenih bolj učinkovita kot reorganizacija pravil.

… kmalu sledijo podobne kritike programov drugih strank.

Gregor Kardinar

  • Twitter
  • Facebook
  • Share/Bookmark


Kategorija: miks Tagi: , ,

Nevihtnim časom naproti

Dodaj komentar 30.10.2011 17:43 Gregor Kardinar

Prav zanimivo je po dolgem času spet pisati blog. Razlog, da se spet pojavljam na tem prizorišču (saj vem, da nikoli nisem prav zares bil tu), je v še toliko bolj zanimivih pa tudi pretresljivih, zaskrbljujočih, potresnih, nesproščenih  političnih okoliščinah, v katerih živimo.

Mogoče se mi utrne kakšen dovolj domiseln pomislek, ki se bo dotikal tega stanja stvari, v katerem se nahajamo. Namerno sem zapisal “se nahajamo”, namesto da bi uporabil: “smo se znašli”. Aktivna oblika namreč odraža odgovornost za to stanje, trpna pa neupravičeno kliče k pasivnosti tega: “da se nam primeri”.  Recimo, da reanimacija tega bloga predstavlja mojo za-vest te odgovornosti. V končni fazi gre za vest – predvsem bi to moralo veljati za udejanjeno politiko in pa tudi za misel, ki politiko “le” misli. Politika brez vesti ni politika, ampak tehnokracija brez subjekta. Politika implicira aktivnega subjekta, še več, zahteva ga in to brezpogojno. Subjekt pa je lahko aktiven le na enem podorčju: v mišljenju, pa še tam mu včasih spodleti, a to raje puščamo ob strani.

Kakorkoli … upam, da se bomo brali.

Gregor Kardinar

  • Twitter
  • Facebook
  • Share/Bookmark


Kategorija: miks Tagi:

Nazaj