8 komentarjev 4.02.2008 00:00
Gregor Kardinar
Dragi bralci, danes sem se odločil, da zapišem neko bolj ali manj obskurno proceduro mojega mišljenja, ki zadnje čase zaseda kotičke mojih sinaps. Naj bo zapis še tako obskuren, je to zato, ker je tema obskurna. Dogodek, naključje in usoda; to so znamenja, ki mišljenje silijo v nelagodje, zato sva se jaz in moja misel zatekla k metaforam, da bi nama bilo lažje. Pri pretresanju vprašanj, ki sledijo, sta mi pomagala zlasti J.C. Milner, ki v svoji knjigi Jasno delo, vpelje Mallarméjevo metaforo meta kocke, ter Jelica Šumič Riha, ki je na to temo zapisala nekaj misli v spremni študiji k omenjeni knjigi.
Kaj je merilo za določanje tega, da se je nekaj zgodilo? Kako lahko izkusimo ali mislimo to, da se je v redu bivajočega porajal dogodek?
Splošno razpoloženje našega časa je bojda zaznamovano z oholim prepričanjem, da se nič ne more zgoditi, da je dogodek usodno zapečaten z nemožnostjo. Vzemimo pravkar zapisani stavek kot nedokazano predpostavko, ki jo lahko v najboljši možnosti občutimo ali izkusimo.
Takšno razpoloženje temelji bodisi na prepričanju, da so se v preteklosti dogodki dogajali, zdaj pa se je dogodkovna niša zašila, bodisi na prepričanju, da je dogodek fikcija, mitologija, ki nikdar ni obstajala. Obe prepričanji združuje nek usoden pojem, to je nemožnost.
Vprašanji, ki se zastavljata, sta sledeči: Ali iz nemožnosti zares sledi zapora dogodka? in vprašanje, ki sledi iz prvega: Ali je možno prav skozi nemožnost odpreti nišo, ki omogoči nastop dogodka?
Vsak dogodek, pa naj bo dogodek nekaj, kar obstaja ali ne, označuje met kocke. Takrat, ko se kocka bolj ali manj nenadzorovano vrtinči v zraku, ostaja vseh šest možnosti odprtih. Ostaja, to je ključno, saj je kocka, pa naj bo še tako mehansko aktivna, izključena, suspendirana iz časa. Šele, ko bo padla, ko se bo njen ples umiril, bo zopet zdrknila v čas in nadaljevala svoje življenje kocke – do takrat pa bo le metaforizirala čas kot tak, ne vulgarni čas, ki je razcepljen na svoje tri enote (preteklost, sedanjost in prihodnost), ampak čas kot odprtost možnosti, ki se razpira iz suspenza preteklosti, sedanjosti in prihodnosti.
Plešoča kocka metaforizira možnost, ki se kotali na naključju številke, tiste številke, ki bo slejkoprej padla. Štetje, to je izkustveni, vulgarni čas, bo iz horizonta kocke možen šele po njenem padcu, s pojavitvijo njene številke. Toda v isti sapi padca se bo možnost zaprla, padla bo točno določena številka, ki jo bo števec nemudoma odčitali. Lahko bo zapisal serijo rezultatov in s tem bo omogočil času, da se razcepi ali pa ponovno vrne v svoje tri moduse in kocka bo sežeta z vztrajanjem v času. Fiksiranost je eno od imen predmeta izkustva. Kocka je padla.
Parafrazirajmo Milnerja: rezultat je takšen, kot je, ne da bi za to obstajal kakršen koli razlog, in hkrati ni nobenega razloga, da bi bil rezultat drugačen, kot je – bil bi samo drugačen rezultat. V dejstvu rezultata rezultat ne more biti drugi rezultat. Sploh ni pomembno, če so na ploskvah kocke številke ali pike, te črke se lahko spreminjajo, dejstvo padca, ki se je skotil iz naključnih poz kotaleče se kocke, pa vztraja. Vendar lahko bi bilo tudi drugače, to nam potrjuje možnost novega meta. Ponovimo, saturirajmo serijo. Kocke so padle.
Vsak met ostane markiran s temeljnima lastnostma: naključnost, ki se kotali na odprtih možnostih v nevulgarnem, odprtem časovnem horizontu, in dejstvo rezultata. In skozi ponovitev metov se pojavi – bolje –, se zapiše nemožnost. Milner kolosalno: »… nemogoče, da bi, potem ko so že spet padle, kocke na svoji čitljivi strani kazale neko drugo število. Tu vidimo, da se nemožno ne loči od kontingence, temveč tvori njeno realno jedro.« Vsakokrat bi lahko padla katerakoli stran, toda vsakokrat je padla prav ta stran kocke in nemožno je, da bi odčitali katero drugo.
Se je torej sploh kaj zgodilo? Kocke so se kotalile. Toda, še enkrat, ali se je sploh kaj zgodilo? Zgodil se je se nekega dogodka ali neke serije dogodkov. Se je metalo in se je kotalilo. Rezultat očitno sploh ni pomemben, lahko bi bil katerikoli. Pazljivi smo na gibanje med brezosebnim se metanja k osebnemu fiksiranju rezultata izkotaljene kocke. Kajti brez rezultata, ki kaže na nemožnost, bi nikdar ne uzrli dejstva odprtosti, ko so se možni rezultati – brez tistega, ki šteje – še kotalili na ploskvah kocke. Zdi se, kot da se odprti čas možnosti rezultatov odpira šele iz horizonta rezultata v vulgarnem, trodelnem času. Čas možnosti se odpira in z nami praznuje, zato da bi se ponovno suspendiral in ponudil uvid, da je pred vsakim padcem obstajalo naključje, ki je lastno ime možnosti.
Zanikanje možnosti dogodka, ki po predpostavki prežema razpoloženje našega časa, temelji na pozabi odprtih možnosti metov, ki so nemara vedno tako oddaljene, da nemara sploh nikdar zares niso obstajale in so hkrati tako konstitutivne za dejstva – v smislu rezultatov metov, ki paradoksalno ne morejo biti drugačni, da nas slepijo prav zaradi svoje prevelike bližine. Morebiti pa ne gre za našo pozabo, morebiti gre za specifično lastnost kock, da iz svojega rezultata, ki ga vedno izkusimo kot nujnega, brišejo naključni proces, ki garantira nemožnost, da bi bili dejanski rezultati različni. Morebiti pa pozabljamo na odprta naključja zato, ker dejansko kock nihče ni vrgel, kar ustvarja neznosno tesnoben občutek, da je naša usoda, čeprav ne bi mogla biti različna, rezultat naključnih kotaljenj.
Torej, ali iz nemožnosti zares sledi zapora dogodka? Nikakor, kajti dogodek, v kolikor ga razumemo kot nekaj izrednega, je prav vsako zgodeno dejstvo, kolikor je vsako zgodeno dejstvo rezultat meta kocke, kolikor se v njem svetlika paradoksalni prehod in sovpadanje naključja in nemožnosti. In nazadnje, ali je možno prav skozi nemožnost odpreti nišo, ki omogoči nastop dogodka? Te niše ne bomo odprli sami, to je stvar naključja in predvsem kocke. Prav zato so dogodki rešeni.
Kategorija:
Aktualno,
Filozofija,
Razmišljanja,
miks
6 komentarjev 1.02.2008 00:35
Gregor Kardinar
V novem kazenskem zakoniku (KZ-1) se je pojavil predlog o trajnem evidentiranju pedofilov, tj. oseb, ki so kršile spolno nedotakljivost oseb mlajših od 15 let. V nadaljevanju bom skušal argumentirati, zakaj je takšen predlog neprimeren. Seveda si vsi želimo, da bi naša družba ne imela pedofilov, vendar se le malokrat vprašamo, kakšne spremembe doprinese trajno evidentiranje statusu zakona.
Zelo razširjeno mnenje pravi, da pedofili niso iste vrste prestopniki kot tatovi, kajti impulzi, ki pedofile vodijo pri njihovih ravnanjih, niso isti kot pri tatovih. Skrajno problematična se mi zdi naslednja argumentacija: tatove silijo v ravnanje pretežno zunanji impulzi, kot je npr. materialna beda, pedofile pa notranji impulzi, ki so trdno, celo nespremenljivo zapisani v psihološkem ozadju. To nenavadno sklepanje temelji na nedokazani predpostavki, da je zunanje, družbene impulze lažje nadzirati in nanje terapevtsko učinkovati kot na notranje, psihološke impulze. Strnjeno rečeno in na mesen način povedano: kdor je enkrat nedostojno božal malo deklico, jo bo vsaj še enkrat – tudi –, če bo šel skozi proces rehabilitacije. Tisti, ki zagovarjajo takšno stališče, bi se morali vprašati, ali nemara ne s takšnim neutemeljenim prepričanjem obelodanjajo zgolj svoje lastne fantazije: »Če bi JAZ sam enkrat nedostojno pobožal malo deklico, VEM, da bi si ne mogel kaj, da NE BI nekoč tega ponovil.« Skratka, »argument« sklepa po psihološki analogiji. Kolikor je meni znano, predlagatelji kazenskega zakonika niso naredili strokovne raziskave (vsaj objavljena ni), zato upravičeno sklepam, da se odločajo po lastni psihološki analogiji.
Naj se za trenutek vrnem k razliki med družbeno in psihološko pogojenostjo, saj se razlika itak odpravlja kar sama od sebe. Zadošča namreč, da pomislimo na kleptomanijo (po SSKJ: bolezensko nagnjenje h kraji), ki na kristalno jasen način postavi velik vprašaj nad omenjeno delitev. Kleptomanija v tem kontekstu zelo lepo pokaže, kako se medsebojno prežemata, ne pa izključujeta, družbeno in psihološko, kajti kleptoman prav zaradi bolezenskih (beri psiholoških) impulzov postane tat. In prepričan sem, da se nahaja v vsakem ropu kateregakoli posameznika sled psihološke pogojenosti, pa naj se navzven zdi še tako pogojen z lakoto, slabimi življenjskimi razmerami, itn. Dopustite mi, da to nekoliko ponazorim. Veliki Jacques Lacan pravi, da je vsako ljubosumje vedno in za vsakogar patološko občutje. Naj ima prevarani moški še toliko materialnih dokazov, da ga žena vara in naj mu postanejo razlogi njenega varanja še tako jasni, bo njegovo ljubosumje vselej in povsod patološko. Ne obstaja nevtralno, oddaljeno gledišče, od koder bi lahko prevarani občutil »čisti« občutek ljubosumja, kajti ljubosumje je vselej že (vsaj) strategija povračilnega udarca, če ne celo kaj več. Ljubosumje je že del celotnega horizonta, v katerem se je varanje zgodilo (je bilo sploh možno), ki vase vključuje vse, od problemov, ki sta jih zakonca imela v preteklosti, do dogodka varanja. Ljubosumje ni rešitev, temveč notranji element, ki problem dodatno poglablja. Skratka, če stvar skrajšam, za svoje ljubosumje smo vselej krivi sami, tudi če je vedno drugi tisti, ki nas prevara. In v identičnem horizontu se gibljejo tatovi (in pedofili). Kraja je vedno in za vsakogar širša strategija od poenostavljene strategije pridobivanja koristi z namenom izstopa iz bede. Vedno pomeni še nekaj več (npr. zadoščenje) in za ta več odgovarja psihološko ozadje tatov.
In kaj sem želel z vsem tem napletanjem povedati? Da smo lahko do rehabilitacije tatov (in ostalih prestopnikov) enako nezaupljivi kot do pedofilov. Razlogi za višje nezaupanje do rehabilitacije enih ne morejo nikdar biti utemeljeni. Toda… Toda, saj so vendarle pedofili nevarnejši od ostalih zločincev, njihovi zločini so ostudnejši, zato se je potrebno pred njimi bolje zavarovati kot pred ostalimi. Toda… Toda, kaj pomeni trajno evidentiranje pedofilov za zakon in njegovo pravičnost? Če dobi npr. nek pedofil tri letno zaporno kazen, potem bi po treh letih v luči zakona moral biti opran krivde in bi se njegov zločin skozi določen čas moral izbrisati iz kazenske evidence. Trajno evidentiranje pa pomeni, da ostane njegov zločin senca, ki ga bo spremljala do konca njegovih dni. Pedofil bo iz gledišča zakona v nekem vmesnem položaju, opran bo krivde in istočasno se je nikdar ne bo mogel znebiti, kajti prek trajne evidence – ki bo dostopna javnim ustanovam, ki skrbijo za otroke in mladoletnike – ga bo krivda bremenila do konca njegovih dni. Nočem reči tega, da si pedofil ne zasluži strožje kazni, kot jo ima sedaj, zaradi mene ga lahko zaprejo dosmrtno; nasprotno, problem vidim v pravnem statusu pedofila po koncu zaporne kazni, ne pa v njegovem osebnem počutju, ki bo iz tega izhajalo. Namesto takšnih ukrepov, ki blatijo dobro ime zakona, naj pedofile zaprejo v institucije za 20 ali več let ali pa naj jih sterilizirajo – če verjamejo, da se bodo potem oni – in domnevam, da predvsem otroci – počutili bolje. Zakon mora biti jasen in direkten, kajti le tako bo lahko jasno in neposredno določal položaje ljudi, ki jih varuje pred drugimi ljudmi in pred samimi seboj. Giorgio Agamben argumentira, da zakon po nujnosti ustvarja ljudi kot homines sacri, tj. subjekte, ki so poenostavljeno rečeno, v paradoksnem položaju glede na zakon. Vendar, ko do tako ustvarjenih položajev pridemo zavestno, tj. zaradi površnosti in moralk zakonodajalca, v tem ne vidim več nujnosti zakona, ampak cinizem zakonodajalca.
Naj za konec še enkrat poudarim sledeče: sam ne vidim problema v tem, da se trajno evidentira pedofile, temveč vidim problem v tem, da se trajno evidentira zgolj pedofile. Sporočilo, ki iz takšnega tretmaja sledi, pa je za funkcijo zakona precej neugodno. Pedofili v takšni zakonski ureditvi vzniknejo kot subjekti, ki jih sam zakon ne more obravnavati drugače kot skozi neko izjemno normo. Dobijo status čistega tujka, ki ga je potrebno obravnavati drugače kot vse ostale zločince. Dejansko pa ta status ni zapisan v naravi pedofila, temveč ga je ustvaril zakon sam.
Kategorija:
Aktualno,
Aktualno in brez cenzure,
Politični vplivi in pritiski,
Razmišljanja,
Slovenija
5 komentarjev 28.01.2008 17:28
Gregor Kardinar
Zdravnik se od šarlatana loči po tem, da zmore podati uvid v vzroke bolezni, kar lahko naredi le, če sam jasno ločuje simptome bolezni od njenih vzrokov. Zdi se, da se simptom navadno pojavlja na površini (pomislite samo na rdečico in povišano telesno temperaturo, ki ju zlahka zaznamo na sebi ali na drugem), vzrok pa je navadno nekaj, kar je skrito v globini. Ko nekdo, ki smo ga že spoznali za šarlatana, postavlja simptom za vzrok bolezni, takrat se lahko zgolj prizanesljivo nasmehnemo, češ, saj tako ali tako ni kompetenten. Ko pa zdravnik stori to napako sta razlaga vedno dve: bodisi dejansko nima »blage veze« o svojem področjem, bodisi želi pacienta zaradi takšnih ali drugačnih razlogov zavesti (kar je lahko v primeru zadnjih stadijev smrtne bolezni celo etično razumljivo). Zanimiva plat zavajanja je v tem, da ima lahko določene pozitivne učinke, kot je npr. delno izboljšanje zdravja pri bolni osebi (tukaj se tudi postavi pod vprašaj ločnica med notranjostjo vzroka in zunanjostjo simptoma, ampak o tem kdaj drugič). Vendar pa je zavajanje lahko nevarna praksa, saj izključuje možnost, da bi se osveščeni bolnik spravil nad bolezen z drugimi prijemi.
In kaj ima zgornja zgodba opraviti s problemom inflacije v Sloveniji? Sobotna priloga Dela (26.1.2008) nam je postregla z odličnim člankom, ki je naslovljen Inflacija – nerazumljeni sovražnik. V njem avtorja (dr. Maks Tajnikar in dr. Matjaž Novak) opozarjata, da vlada skozi sporočila namenjena javnosti zamenjuje simptome in vzroke inflacije. Sprašujem se, če uporabim metaforo zdravnika, ali to počne zaradi tega ker nima »blage veze« o svojem področjem, ali pa zato, ker želi »dobrohotno« zavajati. Sumim, da je razlog zavajanje in nimam razlogov, da bi si ne mislil, da je v ozadju celo nekakšna Platonova plemenita prevara. Vlada sprejema vzroke za inflacijo, ki jih je podal Urad za makroekonomske analize in razvoj, ti pa so rast cene hrane in energentov na tujih trgih. Ker je slovenski finalni trg (predelovalna industrija, trgovina na drobno) monopoliziran, domači trg brez oklevanja sledi smernicam tujih trgov. Cene se torej zaradi zunanjih smernic (tujih trendov) in monopola brez oklevanja višajo, kar povzroča neobvladljivo inflacijo. Vprašanje, ki ga postavljata avtorja omenjenega članka, pa je: Ali ni nemara rast cen izdelkov in storitev na slovenskem trgu zgolj simptom strukturne bolezni?
Avtorja navajata, da so državna podjetja svoje investicije financirala s krediti in zadolževanjem (ceste), gospodinjstva so stanovanja kupovala s hipotekarnim kreditiranjem, menedžerji so s kreditnim financiranjem odkupovali podjetja – kar je sicer ustvarjalo hitro gospodarsko rast in visoko zaposlenost, hkrati pa je tudi ustvarjalo neravnotežje med investicijami in prihranki. S kreditiranjem in zadolževanjem (najprej pri slovenskih nato pri tujih bankah) priteka na slovenski trg čedalje več denarja, ki nezadržno krepi stopnjo inflacije. Da bi si slovenska denarnica lahko brez strahu pred inflacijo privoščila takšno kreditiranje, bi morala več privarčevati. »Podjetja trošijo za investicije, gospodinjstva imajo višje denarne plače in več ljudi je zaposlenih, pa še kredite najemajo, menedžerji imajo denar za odkup podjetij. Masa plač je lani zrasla za 7,7 odstotka, predlani pa le za 3,3 odstotka. Veliko denarja išče blago in omogoča, da zlasti v finalni potrošnji, kar pomeni predvsem v trgovini, zlahka povečujejo cene.« Avtorja sklepata, da trgovine niso pri inflaciji nič krive, saj če svetovne cene rastejo, je v razmerah takšnega neskladja jasno, da bodo prav astronomski višaji cen prvi simptomi bolezni.
Prav ta dejstva so za avtorja članka pravi vzroki za inflacijo: »Cena hrane in nafte so pač mozolji, ki so najprej pokazali na notranjo vročino, kjer koža tranzicijske pubertetnice že prej ni bila najbolj čista.« Poudarjata, da je lahko zgolj makroekonomska analiza pokazatelj pravih vzrokov za inflacijo, konkurenca in cena posameznih vrst blaga so mikroekonomski faktorji, ki jih makroekonomija šele strukturira in omogoča. Zakaj torej Urad za makroekonomske analize in razvoj namesto makroekonomskih vzrokov za inflacijo omenja mikroekonomske spremenljivke, ki so lahko zgolj simptomi? To zame ostaja enigmatično.
Avtorja vidita resen problem v tem, da bi cene slovenskih izdelkov presegle ceno konkurenčih izdelkov tujih podjetij. S tem bi se prekinil izvoz (kdo bi v Nemčiji še kupil televizor znamke Gorenje, če pa lahko za isto ceno ali celo ceneje kupi znamko Sony?), doma bi se zmanjšala produkcija, plače bi se pričele zniževati, zvišala bi se brezposelnost in nekatera podjetja bi celo šla v stečaj – skratka, odplačevanje kreditov bi postal velik problem. Portugalski sindrom je torej resna grožnja. Za rešitev predlagata ohladitev rasti, kar se lahko doseže z zmanjšanjem investicij, ne pa s prošnjami iz strani vlade, da delavci prenehajo z nerganjem o zviševanju plač. Trend zviševanja plač je namreč stranski produkt prekomernega investiranja.
Obrambne zidove pred inflacijskimi poplavami se lahko zgradi s tem, »da kredite za ceste zamenjamo vsaj v določeni meri z domačimi prihranki, ki pa lahko pridejo le iz proračuna«. Zdi se mi smotrno, da bi v ta kontekst morali speljati perečo debato o privatizaciji, ki zopet buri duhove zadnjih nekaj mesecev. Vlada bi po mojem mnenju morala prodati svoje deleže v podjetjih, kjer ne more biti dober gospodar (npr. Triglav) in sredstva iz tako napolnjenega proračuna nameniti podjetjem, kjer je lahko le RS dober gospodar (npr. DARS). Polniti pokojninsko blagajno v času, ko se bilančno razmerje med delavci in upokojenci tako krha (in vsem je jasno, kaj bo s pokojninskim skladom čez 20 let), namesto, da bi poskrbeli za probleme inflacije, se mi zdi skrajno neodgovorno. Konec koncev, kdaj pa je bila SLS odgovorna? DeSUS-u, tj. upokojencem, pa tako ali tako ni etično (varno) zameriti se (spomnimo se usode državnega sekretarja Marka Štrovsa, ki je omenil, da bodo upokojenci nekoč pokojni).
Kategorija:
Aktualno,
Finance in gospodarstvo,
Politični vplivi in pritiski,
Slovenija
4 komentarjev 27.01.2008 18:22
Gregor Kardinar
O samostojnosti Kosova se veliko piše - neumnosti seveda. Beremo lahko paranoidna mnenja, da ZDA s svojo izjavo o priznanju neodvisnosti takoj po proglasitvi, želi destabilizirati EU, saj naj bi bil tako ustvarjen precedens po katerem bi se lahko ravnale ostale pokrajine po državah EU, ki imajo separatistične težnje. Sam sicer res ne vidimo razlogov, zakaj bi ZDA - sploh od poletja 2007 dalje - želela destabilizirati EU, prej bi se sama sebe morala konsolidirati, vsaj v finančnem in kmalu v gospodarskem sektorju. Istočasno destabilizirana ZDA in EU bi pomenilo hud udarec svetovnemu gospodarstvu, katerega bistveni del je ZDA. Zato bi si s tem, kar trdijo paranoiki, kopala lasten grob.
Kakorkoli, vsako separatistično gibanje ima svojo zgodovino, specifične želje in pričakovanja. Hipotetično rečeno, npr. Baskija bi se v primeru odcepitve zagotovo ne priključila kakšni drugi državi, ker neka krovna država, ki bi bila strukturirana tako kot je sama, ne obstaja. Prav nasprotno pa je s Kosovom, kajti mogoče je, da se bodo nekaj časa po odcepitvi pričela pogajanja o priključitvi Albaniji. Precedensi so irelevantni, ker so horizonti teh pokrajin radikalno različni (ne bi se čudil, če bi sedaj kakšen paranoik iskal vzporednico generala Franka v Miloševiću).
Skratka, izgleda kot da je izguba Kosova, ki jo bo zahod potrdil s priznanjem razglasitve, kazen za srbski projekt Velike Srbije, ki se je za marsikoga klaverno končal. Pravična kazen? Mogoče. Sicer pa je model avtonomije, ki ga je predlagala Srbija Kosovu - kakršnega uživajo v Hongkongu (Kitajska), Aalandskem otočju (Finska), JužniTirolski (Italija) ter Baskiji in Kataloniji (Španija) - skoraj popolen, ni pa popolnoma čist. Kajti pokrajine, čeprav so avtonomne, so obremenjene z zavestjo pripadnosti nečemu, čemur nočejo pripadati. Hašim Tači je znal zagrabiti pravi trenutek: Srbija, čeprav formalno je, dejansko pa po duhu ni oprana krivde.
Kategorija:
Aktualno,
Politični vplivi in pritiski,
Svet
2 komentarjev 27.01.2008 16:51
Gregor Kardinar
Društvo humanistov Goriške je včeraj gostilo avantgardnega pesnika Kobrowskega. Udeležba je bila za goriški prostor zavidljiva, več kot 25 ljudi.
Avtor je pokazal, kako se slovenski jezik ponižno upogne pod težo njegovih metafor in metonimij. Sam veliki France Prešeren se iz optike drznosti podrejanja jezika izkaže za skromnega, če ga primerjamo s Kobrowskim. Značilno cepljeje in zlogovanje ustvarjata jasno partituro, ki določa lastna pravila, kako mora biti verz bran. Toda verz je pri Kobrowskem redefiniran prav skozi cepljenje, zlogovanje in pedantno naglaševanje zaključenih pomenskih enot, kar verz dobesedno razčesni na mnoštvo pomenov, ki se prično med seboj dopolnjevati ter istočasno najedati.
Kobrowsky kreira dvoplastne verze, znotraj katerih se prežemata izjema in pravilo, ki po joyceovskem principu “chao-errance”, ustvarjajo “coherence”.
Kobrowsky, ta slovenski James Joyce, objavlja svoje delo na tem naslovu.
(Video posnetek dogodka bo kmalu nameščen na Youtube, sporočilo bo sledilo.)
Kategorija:
Aktualno,
Slovenija
